obiščite nas na Facebook-u

Obisk Bohinja in spoznavanje nekaj izjemnih biserov bohinjske okolice

18. 6. 2019

Zbrani v prijetni družbi upokojenih medicinskih sester z predsednico gospo Olgo Koblar in gospodom Borisom Sima, smo z avtobusnim prevozom krenili proti Gorenjski. Vreme je bilo ravno pravo, ne prevroče, ne premrzlo, ne hudo sončno, niti ne preveč oblačno. Vidljivost mimoidočih krajev je bila zadovoljiva, celo nekaj deževnih kapljic je orosilo naše potovanje, vendar ne prehudo, le malo za osvežitev.

Prispeli smo v Bohinj. Tvori ga zelena dolina z naravnim jezerom s kristalno čisto vodo v osrčju Triglavskega narodnega parka. Obiskovalcem nudi številne možnosti za spoznavanje bohinjskih vasi in mnogo pohodniških poti, ki nas pripeljejo do znamenitosti bohinjske doline. Že takoj ob prihodu v Bohinj nas pritegne pogled na spomenik štirih mož, ki so se pred več kot 200 leti prvi povzpeli  na našo najvišjo goro Triglav. Dogovorjeni smo bili za ogled planšarskega muzeja v Stari Fužini. Pot do ogleda je bila nekoliko motena zaradi aktivnega posodabljanja ceste. V muzeju smo spoznali pristno življenje ljudi na bohinjskih planinah planšarijah. Že stoletja je v Bohinju največje planšarsko središče. Od sredine maja do junija, seveda odvisno od vremenskih pogojev, se planšarji preselijo v spodnje planine, kasneje pa se pomikajo v višje predele za boljšo pašo in nato se v jeseni vrnejo v dolino. V muzeju smo spoznali originalno sirarsko orodje, pribor in pripomočke, ki jih planšarji rabijo pri svojem delu. Najbolj pomembna sta vzidana sirarska kotla in preša za oblikovanje sirov. Tudi planšarski stan z opremo in vsemi potrebščinami nam nazorno predstavi, kako so planšarji živeli, kako so se selili v planine daleč od lastnega doma in kako so morali biti iznajdljivi v vsakršnih življenjskih pogojih. Muzej je bil odprt že leta 1971, leta 1990 pa je bil preurejen in zelo dopolnjen. Nahaja se v stari fužinski  sirarni, kjer so od leta 1883 do leta 1967 izdelovali sir in kjer so sirarski mojstri skrbeli za kakovost in pravilno hranjenje hlebov čez vse leto. Muzej se imenuje po Tomažu Godcu, lastniku stavbe, izvrstnem planincu, usnjarju, športniku in organizatorju bohinjske vstaje leta 1941.

Nadaljevali smo z obiskom cerkvice Janeza Krstnika, ki je stara preko 700 let in sodi med najlepše primerke srednjeveškega stavbarstva in slikarstva. Ob cerkvi so najdene arheološke najdbe iz časa od 1.- 5. Stoletja. Cerkev krasi najstarejša freska  na Slovenskem- freska Janeza Evangelista, freska Krištofa, ki je zavetnik furmanov, leseni oltarji- delo rezbarjev v 17. Stoletju, baročni zvonik, s skodlami pokrita streha, lesen pevski kor in z zunanjim pokopališčem. Cerkvica stoji le s cestno širino od jezera, s čudovitim pogledom na vodno območje obdano z zelenim hribovjem. Je zelo pomemben kulturno zgodovinski spomenik Bohinja.

Upokojene MS v cerkvici Janeza Krstnika v Bohinju, foto arhiv DMSBZT Ljubljana.jpg

Poleg naravnih in kulturnih znamenitosti v Bohinju kot so slapovi, reke, jezero, cerkve, muzeji, spomeniki in prelepe gorenjske vasice, je še Vogel, 1535 metrov visoka pomembna gorsko turistična točka, do katere smo tudi me udobno prišle s pomočjo gondolske žičnice. Z fantastičnim razgledom v dolino in daleč okrog smo se seznanile z področji Bohinja, Julijskih Alp in možnostmi krajših in daljših visokogorskih pohodniških poti. Okrepčali smo se z okusno hrano in pijačo. Uživale smo v prijetnem sprehodu po Voglu in veselo obujale današnja doživetja. Z gondolskim povratkom do avtobusa smo zaključile visokogorski obisk.

Pod spodnjo postajo žičnice, ob cesti k Slapu Savice je na ravnini pokopališče padlih v 1. svetovni vojni, vojakov in braniteljev Krna in Bohinja. Pokopališče je lepo, spoštljivo urejeno ,ograjeno z leseno ograjo, grobovi pa so obdani z naravnimi kamni. Tudi to vojaško pokopališče je pomembna kulturna znamenitost in v poduk in opomin vsem ljudem.

Od bohinjskega območja smo se poslovili še s kratkim sprehodom pri koči  pri Savici.

Marija Filipič