Voden ogled CUKRARNE

Datum in čas
29. 03. 2022


VODEN OGLED CUKRARNE DNE, 29.3.2022

Upokojene medicinske sestre smo se v dveh skupinah,ob 10. in 11 .uri z gospo Olgo Koblar udeležile ogleda prenovljene stavbe Cukrarne.

Oton Zupančič jo je v svojem času opisal kot starinsko hišo vzdolž Ljubljanice, mračno kot božja jeza. Najprej tovarna sladkorja, potem vojašnica, večinoma na pol prazna, na pol obljudena z ljudmi, ki nimajo velikega spoštovanja. Stavba je bila odprtih vrat, velikih prostorov, polne žalosti, trpljenja, groze in skrivnosti. Ljudje pa so kot naplavina, zmetana iz dežele, mesta in njihovo življenje, se ne ve, ali so na začetku, ali na koncu, ali imajo v sebi življenje, ali popoln razpad. V začetku 19.stoletja so podjetni posamezniki zaradi možnosti zaposlitev in zaslužka zgradili mogočno stavbo za rafinerijo sladkorja. Surovino so v obliki moke sladkornega trsa tovorili preko Reke in Trsta iz Južne Amerike. Vplivneži so spoznavali, da je proizvodnja sladkorja zelo donosen posel, zato so svoja sredstva investirali v širitev in posodabljanje postopka pridelave.

Lastniki in bančna družba so pripomogli k razvoju in proizvodnji kot prva tovarna v Slovenski deželi. Leta 1859, po30 letih uspešnega delovanja, pa se je zgodil usoden požar, ki je uničil proizvodne prostore, streho, skladišče in tudi dimnik, ki je bil za tiste čase prav nekaj posebnega. Škoda je bila strašno velika. Več dni je sladkorni sirup odtekal v Ljubljanico. Ženske in otroci so hiteli sirup loviti v lonce. Seveda je bilo poslopje tudi varovano, zato jim je bilo to tudi preprečeno. Takrat je nastopil konec tovarne sladkorja. Avstrijska nacionalna banka je hotela poslopje prodati. Gvido Pongratz, zagrebški podjetnik_ veletrgovec, gradbenik, poročen z Ljubljančanko, je Cukrarno odkupil in poslopje le delno obnovil. Oddajal je prostore vojski, tovarniškim delavcem, pa tudi ljudem na robu družbe. Tudi tobačna tovarna je gostovala v letih od 1870 do 1873, ko so se preselili v nove lastne prostore. Svoj prostor so v tej veliki zgradbi našla številna majhna podjetja, obrtniki in delavnice. Ves ta čas pa je bila stavba imenovana beznica, za ljudi, ki so posegali po negativnih tolažbah, najslabše kakovosti. Leta 1922 je v stavbi pričela delovati tekstilna industrija. Nekaj časa je bila proizvodnja tekstila in tekstilnih izdelkov na zelo visokem nivoju. Med obema vojnama so se v stavbo pričeli naseljevati vojaki. Bivalne razmere so bile zelo slabe. Stavba je bila ne vzdrževana. Živeli so v velikih dvoranah, brez zasebnosti, brez higienskih pogojev, s številnimi fizičnimi in psihičnimi konflikti.

Leta 1895 se je v Ljubljani zgodil močan potres. Veliko ljudi je ostalo brez strehe nad glavo, zato so se zatekli v prostore cukrarne. Med njimi je bila tudi Polona Kalan, pri kateri je bival Dragotin Kette, po njegovi smrti pa Josip Murn. Tudi Ivan Cankar, Oton Zupančič, Cvetko Golar, pa še mnogi drugi so bili stanovalci cukrarne. Bili so med seboj prijateljsko povezani. Za Cankarja je bila cukrarna navdih za številne zgodbe hrepenenja, brezizhodnega okolja, nesrečnih, bolnih in umirajočih. Zatočišče so našli tudi begunci, improvizirani zapori, prehodni dom za otroke -sirote, za psihično bolne, med vojno pa celo štab okupatorja. Kaj vse je doživljala ta mogočna stavba!

Leta 1986 je bila predvidena za korenito prenovo. Vendar sredstev zanjo ni bilo. Postala je bivališče ne legalnih naseljencev, klošarjev, beračev in tudi narkomanov in kriminalcev. Prebivalci v soseščini so zahtevali porušenje objekta. Sledil je vedno večji propad.

Leta 1990 je postal lokalni spomenik. Mestna občina je leta 2008 od potomcev lastnikov odkupila del zemljišča, kjer so ločili del stavbe in izpeljali cestno povezavo z mostom do dolenjske ceste. Potem je prišel objekt v državno last. Sedaj je v letih 2018 do 2021 bila narejena izjemna prenova in je ena naj prepoznavnih objektov pri nas.

Z evropskimi in državnimi sredstvi je postala umetniški prostor, kjer bodo domači in tuji obiskovalci soustvarjali vrednost galerijskih predstavitev sodobne umetnosti. Trenutno je razstavljenih  veliko del sodobnih umetnikov, katere smo si z zgodbami in razlagami vodičke lažje predstavljali. Seveda pa so s srtani ljudi podane pobude o zgodovinskih  prikazih delovanja v prostorih cukrarne, od pridelave sladkorja, do življenja modernistov in drugih številnih  dogodkov, ki jih je stavba doživljala. Tudi stavba, ki je bila odrezana od prvotne stavbe, ima , morda prihodnost kot upravna stavba.

Galerijska  dejavnost naj bi potekala tako, da bi vsakdo pogosto obiskoval dogodke, spremljal spremembe in nadgradnjo vsebine.

Danes smo z velikim zanimanjem spoznali zgodovino cukrarne in tako imenovano sedanjost- tovarno umetnosti.

Upajmo in želimo, da jo  čaka svetlejša in prijaznejša prihodnost. Kaj vse je morala doživeti in prestajati in z njo tudi uporabniki!

Marija Filipič