Datum in čas
17. 05. 2025
17. maj 2025 je bil popoln dan na Reki na Hrvaškem z okolico
Program Društva medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Ljubljana nas vedno znova preseneča z integriranimi vsebinami, tako zgodovinsko kulturnimi, telesno gibalnimi kot tudi družabnimi. Tokrat smo preživeli prijeten dan v okolici Rijeke z zaledjem mest Trsat, Hreljin, Kastav in čudovitimi razgledi na morsko obalo in zeleno pokrajino. Pomembne informacije o programu in poteku dneva smo članice in člani dobili že na začetku poti, med vožnjo. O vseh podrobnostih, o pohodih in ogledih muzeja, smo nadrobno, kot vedno, poslušali vodiča Borisa. Ne samo to, tudi vsa zgodovina in zanimivosti obiskanih krajev nam je bila natančno predstavljena. Jutro na Hrvaškem smo začeli z »društveno kavo«, ki nam je odprla pogled v nov dan in prav kmalu smo spoznali hrvaškega vodiča Iva, povedal nam je kratko zgodovino mesta Rijeka. Starejši dokumenti navajajo, da je današnje področje Rijeke znano že iz obdobja paleolitika in neolitika, kar dokazujejo prazgodovinske izkopanine s Trsatskega brega, Velega vrha in Gradišča nad reko Riječino. Naselje nad morsko obalo je omogočilo razvoj luške dejavnosti in trgovine, ki je z izviri pitne vode imelo dobre pogoje za nadaljnji razvoj. V obdobju Rimljanov se je prebivalstvo naseljevalo ob obali morja, na desno stran Riječine, kjer je danes staro mestno jedro s pomembnim kulturnimi, upravnimi, političnimi in izobraževalnimi ustanovami. Urbano življenje Rimljanov potrjujejo številne izkopanine (temelji rimskih obzidij, zidovi zgradb, ostanki term). Prve zanesljive vire o mestu imamo iz 13. stoletja, pozneje se v zgodovinskih virih pojavljata dve naselbini: Trsat, na hribu na levi strani Rječine in Rijeka, na obali, na mestu rimske Tarsatice. Rijeka je bila takrat utrjeno mesto, strnjeno znotraj obzidja z več obrambnimi stolpi, razdeljeno na dva dela: zgornji del je bil srednjeveški grad s cerkvijo sv. Vide (Flumen Sancti Viti) in spodnji trgovski in obrtniški del. Pisni in materialni viri potrjujejo, da so na Rijeki vladali Devinski gospodje ter kasneje Krška plemiška rodbina (1115 -1480). Krški knezi so sčasoma razširili svoje posesti in oblast na celini – v Vinodolu, Senju, Modrušu, Liki in Kordunu. Obdobje Krških knezov je zaznamoval Vinodolski zakonik iz leta 1288 v katerem je bilo v glagolici napisano staro pravo in običaji na njihovih ozemljih. Znano je, da je krški knez Nikola IV (1360-1432) ob srečanju s papežem Martinom v Rimu okoli leta 1428 zaprosil za naziv Frankopani, z utemeljeno povezavo s staro rimsko rodbino Frangipanov in mu priznal nov priimek ter podelil nov grb. Tako je Nikolaj IV izkazal svoj širok svetovni nazor po zgledu takratnih evropskih knezov in vojvod, ki so v duhu humanizma in renesanse želeli poudariti svoje korenine v oddaljeni zgodovini, pri čemer so se zgledovali po velikanih iz antične preteklosti. Zadnji vladar družine Frankopanov je zaznamoval Ivan VII. (1451–1480), ki je vztrajal pri krepitvi zavezništva z Benetkami. Frankopani so pustili neizbrisen pečat s tem, ko so otoku Krku in obalnim mestom prinesli razvoj umetnosti skozi gotiko, gospodarsko moč in neodvisnost, obenem pa so ohranili stare tradicije in običaje, predvsem glagolico, hrvaškim jezikom. Obdobje Ivana VII se je zaključilo s smrtjo hčerke Katarine, čeprav so drugi rodbinski nasledniki vladali do 1671, se z usmrtitvijo Frana Krste Frankopana in Petra Zrinjskega zapre obdobje vladavine Frankopan in Zrinski na hrvaškem ozemlju. Več generacij rodbine Zrinski so se izkazale v bojih proti Turkom, ki so po zavzetju Bosne (1463) začeli najedati na njihove posesti na Hrvaškem. Pomemben ekonomski razvoj se je začel v 16. st. s trgovino železove rude, oljčnim oljem, lesom, volno, živalmi i kožo. V tem obdobju mesto pridobi tiskarno. Pisalo se je s takratnim hrvaškim pismom – glagolico, kar je omogočilo zapisovanje pomembnih zgodovinskih dogodkov. Pogosti turški vpadi in pogosti napadi Uskokov so prekinjali trgovske poti, kar je vplivalo na slabši ekonomski položaj meščanov Rijeke. Prihod Habsburžanov in Madžarov je pustil svoj pečat v arhitekturi mesta in kulturnem življenju s poudarkom morske povezave s svetom. Razpad avstro-ogrske monarhije je Rijeki 1. decembra 1918 prinesel kratko samostojnost saj je postala del Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Potem pa so hitro 12. septembra 1919 Rijeko zavzeli italijanski nacionalisti in jo priključili Italiji. Vodil jih je ideolog fašizma Gabrielle D Annunzio, vse do 18. januarja 1921 ko so končno zapustili mesto. V 2. svetovni vojni je Rijeka z Istro pokazala močan odpor fašističnim silam ter se z vsemi sredstvi borila do 3. maja 1945, ko so partizani skupaj s 4. Jugoslovansko armado pregnali sovražnike in osvobodili mesto.
Dan smo začeli z vodjem Ivom zgodovinske skupine 051 na Reki z ogledom enega od bunkerjev Katarina B zgrajenim na Alpskem zidu, ki je razdelil Kraljevino Jugoslavijo in Kraljevino Italijo. Nizke stavbe pred vzponom do bunkerja, so bile pokrite s travo s še vidnimi zapisi »Credere – Obbedire – Combattere« kar pomeni »Verjemi –ubogaj– bori se« ter »Di qui non passeranno« s pomenom »Tukaj ni prehoda« z namenom opogumljanja italijanskih vojakov, z nalogo varovanja meje med kraljevino Italije in kraljevino Jugoslavijo.
Bunker Katarina B je bila zgrajen med letoma 1931 do 1941 in predstavlja dobro ohranjen splet podzemnih hodnikov, z vsemi nujno potrebnimi prostori (spalnice, dostop do vode za pitje, sanitarni prostor) s kupolami za opazovanje, namestitev orožja in s sobo za fotofoniko, ki je govorno komunikacijo spremenil v svetlobne signale. Velikost in kapaciteta prostorov sta izraženi v kubičnih metrih zraka, kar je bil pogoj za bivanje ljudi, saj so v bunkerju bili vgrajeni ročni kompresorji za dovod in ventilacijo zraka z zračnimi filtri. Bunker se deli na levi in desni trakt, v skupni dolžini okoli 760 m, z možnostjo tesnega zaprtja v slučaju napada z bojnimi strupi. Bunker je lahko sprejel 100 – 200 vojakov.
Sprehodili smo se skozi mesto in začeli na znanem Korzu, ki je od začetkov 19. stoletja priljubljeno središče meščanov za kulturno umetniške predstave, razna srečanja, nakupovanja in večerno zabavo. Posebna navezanost v mestu je Reški dvoglavi orel, ki so ga vse od 19. stoletja umikali in ponovno postavljali nad glavno ulico Korzo. Danes od leta 2017 spet ponosno stoji na svojem mestu. Eden lepših stavb na Korzu je Grajski stolp z uro ter zgodovinsko stavbo Modello, ki kaže na močno prisotnost dunajske arhitekture.
Velika posebnost Rijeke je tudi Reški morčič. Nekdaj je bil bogat nakit ; priponka, okrasna igla, prstan ali uhan v spomin tudi na zmago nad Turki na bližnjem Grobniškem polju. Takrat so na bojnem polju obležali beli turški turbani. Kmalu so možje začeli podarjati ta bogat nakit v znak ljubezni svojim družicam. Nakit so nosili kot uhan tudi moški edinci na desnem ušesu in vsem sporočali kdo je dedič. Danes nekoč bogat in drag nakit tudi zaradi skoraj izumrle veščine izdelovalcev nima več zgodovinske vrednosti. Je pa lep spomin kot magnet, v spominu obiska turista ali obiskovalca na mesto Rijeka.
Nadaljevali smo do obale kjer je zasidrana obnovljena ladja Galeb, ki je od leta 1938 opravila številne naloge, bila tudi potopljena in po 2. svetovni vojni 1948 postala učna ladja Jugoslovanske vojne mornarice. Opravila je več kot 30 potovanj po svetu, ki so bile učne poti bodočih častnikov. Kmalu pa je postala rezidenca maršala Tita, postala je ladja miru, ki je v gibanju Neuvrščenih opravila 14 potovanj skoraj povsod po svetu razen v Avstralijo.
Sledil je ogled muzeja v Kastavu. Tam je bila postavitev posebne razstave z naslovom »One su hodile, one su nosile« o ženskah iz Kastava, ki so se leta 1941 aktivno vključile v Narodno osvobodilno vojno. Vključile so se v antifašistično gibanje žensk AFŽ, medtem, ko so moški služili v bojnih nalogah in operacijah. Ženske, večinoma gospodinje, so nosile hrano, sanitetni material, municijo in druge materiale potrebne za odpor okupatorju. Med njimi so bile bolničarke in babice, ki so sodelovale v organizaciji mladine, nabavi in pošiljanju sanitetnega materiala ter strokovni obravnavi ranjencev na vojnem območju.
Nadaljevali smo s prvim in drugim pohodom nad Rijeko in prekrasnim razgledom na eleganten krški most, zgrajen na poseben, edinstven način, zeleno Vinodolsko dolino ob Tribaljskem jezeru in Rijeko s kvarnerskim otočjem. Tretji pohod je bil na star grad Hreljin, kjer kamniti ostanki zidov nemo opozarjajo nase z zgodbo knezov Frankopanov, ki so živeli in gospodarili na tej vzpetini nad današnjim krajem Hreljin.
Na vseh pohodih smo videli tudi kar nekaj vojaških bunkerjev, ki jih je na tem območju res veliko. Spadajo v več časovnih območij. Tukaj je bil italijanski Alpski zid pred drugo svetovno vojno, ki vsebuje tudi bunker Katarina B, ki smo ga videli. Italijani so po letu 1920 zgradili številne bunkerje na Rapalski meji, ker so se bali napada iz kraljevine Jugoslavije. Na drugi strani pa so se bali napadov z Italije zato je kraljevina Jugoslavija gradila Rupnikovo linijo tik pred 2. svetovno vojno. Ta tako imenovana linija, ki ni bila nikoli končana je tekla tudi čez Žirovsko, Snežnik in Škofjeloško področje ter se končala v Kraljevici malo pod našimi pohodi.
Kot vedno, je strokovno pripravljen Boris namenil veliko časa pripovedi o življenju in delu ljudi na teh območjih od začetkov naseljevanja do sedanjega časa. Danes je Rijeka univerzitetna, kulturno zgodovinska in svetovna prestolnica, ki sledi sodobnim smernicam razvoja velikih mest, žal včasih na račun življenjskega standarda ljudi.
Dan smo zaključili, kot vedno s poznim kosilom. V majhnem kraju Hreljin nad Bakarskim zalivom znajo speči dobre, okusne in bogato obložene pice. Mmm, prilegle so se in dobre, velike so bile!
Bil je popoln dan z obljubo in kmalu novim izzivom. Pogled na morje nas je vse očaral….
Zapisali
Radojka Kobentar in Ljuba Steblovnik