Datum in čas
12. 09. 2026 | 18. 09. 2026
Med vilinskimi dimniki in bombažnimi gradovi, od Kapadokije do Izmirja
V mesecu septembru smo se pod okriljem Društva medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Ljubljana, Podružnica Zasavje, odpravili na čudovito potovanje po Turčiji. Organizatorka potovanja je bila gospa Boža Pirkovič, ki je poskrbela, da smo skupaj doživeli nepozabno potovanje, prepleteno z lepoto narave, bogato zgodovino, skrivnostnimi zgodbami, prijetnim druženjem in neštetimi drobnimi trenutki. Naše popotovanje se je začelo v Kayseriju, od koder smo stopili v čarobni svet Kapadokije.
Pokrajina, ki jo je pred milijoni let oblikovala moč ognjenih vulkanov, danes spominja na prizor iz pravljice. V nebo se dvigajo nenavadne skalne tvorbe, znameniti vilinski dimniki, med njimi pa se skrivajo starodavna mesta, bivališča in cerkvice, vklesane v mehko skalo. V Göremeju smo se sprehajali med skalami, kjer so nekoč živeli zgodnji kristjani, ki so v skrivnosti podzemlja in kamnitih svetišč iskali zavetje. Ko smo stopali skozi te tihe prostore, se je zdelo, kot da je čas za trenutek obstal in nam dovolil pokukati v svet, ki je že davno izginil. V Ürgüpu smo začutili utrip starodavne Kapadokije. Posebno doživetje je bil polet z baloni. Ko so se v zgodnjem jutru nad nami počasi dvigali pisani baloni, je bila pokrajina videti kot iz sanj. Pod nami so se razprostirali kamniti stolpi in skrivnostne doline, nad nami pa nebo, ki je počasi spreminjalo svoje barve. Za trenutek smo imeli občutek, da ne potujemo več po zemlji, ampak lebdimo med nebom in pravljico.
Zvečer nas je pričakal tradicionalni turški večer, poln glasbe, plesa in živahne energije. Ob zvokih glasbe smo se prepustili trenutku in še bolj začutili utrip dežele, ki nas je vsak dan znova presenečala. Naslednji dan nas je pot vodila čez čarobno Dolino golobov, eno najlepših dolin Kapadokije, ki očara predvsem s svojo tišino, nenavadnimi skalnimi oblikami in čudovitimi razgledi. Skozi to pravljično pokrajino smo nadaljevali pot proti Derinkuyu, skrivnostnemu podzemnemu mestu, ki se skriva globoko pod površjem. Mesto je nastalo v zgodnji krščanski dobi in sega kar sedem nadstropij pod zemljo. Ozki hodniki, skrivni prehodi, prostori in skrivališča so nam razkrivali neverjetno zgodbo ljudi, ki so nekoč tukaj živeli in v globinah zemlje iskali varnost. Ko smo se spuščali vedno globlje, se je svet nad nami počasi izgubljal. Obdajala nas je tišina, prekinjena le z našimi koraki in šepetanjem. Zdelo se je, kot da smo prestopili prag časa in se znašli v nekem drugem svetu – v podzemnem kraljestvu, ki že stoletja skrbno varuje svoje skrivnosti.
V Uchisarju smo občudovali mogočno skalno trdnjavo, ki kot kamniti grad kraljuje nad pokrajino. Njeni hodniki in skrivni prehodi so v domišljiji hitro postali prizorišče starodavnih zgodb – zgodb o popotnikih, trgovcih, bojevnikih in ljudeh, ki so nekoč našli svoj dom med temi nenavadnimi skalami. Pot nas je nato vodila skozi Sultanhani, kjer stoji veličasten seldžuški karavan-saraj iz 13. stoletja. Zdelo se je, kot da smo stopili na starodavno svilno pot, po kateri so nekoč potovali trgovci, popotniki in karavane. Skoraj lahko smo si predstavljali zvončkljanje kamel, oddaljene glasove popotnikov in večere ob ognju. V Konyi smo spoznali svet pesnika, mistika in duhovnega učitelja Mevlane.
V muzeju Mevlana smo začutili posebno spokojnost, nato pa nas je očaral tudi obred vrtečih se dervišev. Njihov počasni, skoraj nadzemeljski ples je bil kot molitev v gibanju – kot potovanje med zemeljskim in duhovnim svetom. Njihovo vrtenje je v sebi nosilo mir, predanost in občutek neskončnosti. Potovanje smo nadaljevali proti Pamukkalam, »bombažni trdnjavi«.
Bele terase, ki jih je skozi tisočletja ustvarila termalna voda, so bile videti kot zasnežena pokrajina sredi tople Turčije. Kot bi narava sama ustvarila stopnice iz belega kamna in jih položila pod nebo. Privoščili smo si tudi posebno doživetje – kopanje v topli termalni vodi slovitega Kleopatrinega bazena. Med antičnimi stebri in v prijetno topli vodi smo se za trenutek počutile kot kraljice iz nekega davnega časa.
Obdajala nas je zgodovina, mi pa smo uživali v trenutku, ki je bil samo naš. V bližnjem Hierapolisu nas je ponovno objela zgodovina. Med ostanki antičnega mesta smo občudovali gledališče, nekropolo, sarkofage ter ostanke cerkve in groba apostola sv. Filipa. Med kamnitimi ostanki nekdanjega mesta smo se lahko spraševali, koliko življenj, ljubezni, upov in zgodb so nekoč nosile te starodavne ulice. V Efezu smo stopili še globlje v preteklost. Obiskali smo hišo Device Marije in se sprehodili med ostanki nekdanje mogočne metropole.
Veliko gledališče, Odeon, Celzova knjižnica, rimske kopeli in agora so pripovedovali zgodbe o času, ko je bil Efez eno najpomembnejših mest antičnega sveta. Ostanki Artemidinega templja, enega od sedmih čudes antičnega sveta, ter bazilike apostola sv. Janeza so nas spomnili, kako globoke korenine ima ta dežela in kako hitro minevajo stoletja, medtem ko kamni ostajajo kot tihi varuhi preteklosti. Naše potovanje smo zaključili v Izmirju, živahnem sredozemskem mestu in pomembnem pristanišču. Ob panoramskem ogledu smo še zadnjič ujeli utrip Turčije – vonj morja, živahnost ulic in sonce, ki se je počasi spuščalo proti obzorju. Od tu smo se odpravili proti Istanbulu, s seboj pa odnesli nešteto vtisov in spominov.
Zapisala: Mateja Roža Rožman