Strokovno srečanje: » SKRB ZASE – TEMELJ SKRBI ZA DRUGE » v Idriji


Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Ljubljana

vabi na strokovno srečanje z naslovom:

» SKRB ZASE – TEMELJ SKRBI ZA DRUGE »

v četrtek 22. 10. 2026 s pričetkom ob 15.15, v predavalnici E STAVBE v galeriji, I. nadstropje, Psihiatrične bolnišnice Idrija

Program:

15.00 – 15.15
Registracija

15.15  – 15.20
Pozdravna beseda:  Đurđa Sima, predsednica DMSBZT Ljubljana in Sabina Vihtelič, koordinatorica strokovnega srečanja

15.20 – 15.40
SKRB ZASE – TEMELJ SKRBI ZA DRUGE, dr. Jernej Sever

15.40 – 16.15
TAICHIQAN- TEORIJA VADBE, dr. Jernej Sever

16.15 – 18.15
DELAVNICA TAICHIQUANA, dr. Jernej Sever

18.15 – 18.45
Razprava, zaključek, sklep delavnice, Sabina Vihtelič

18.45
Druženje članic in članov DMSBZT Ljubljana

Programski odbor: Đurđa Sima, dipl.m.s., Sabina Vihtelič, mag.z.n., Gordana Lokajner,dipl.m.s, univ.dipl.org.

Organizacijski odbor: Zorica Filipovič, dipl.m.s., Andreja Gruden, dipl.m.s.,  Sabina Vihtelič, mag.zdr.neg.

Izobraževanje je namenjeno članom DMSBZT Ljubljana, ki želijo pridobiti in okrepiti znanja s področja učenja in pridobivanja veščin za bolj vitalen pristop k preprečevanju in obvladovanju stresa na delovnem mestu in skrb zaposlenih za svoje zdravje.

Oddana je vloga za pridobitev licenčnih in pedagoških točk pri Zbornici – Zvezi.

Izobraževanje je namenjeno članom DMSBZT Ljubljana in NI KOTIZACIJE!

Prijave sprejemamo preko elektronske prijavnice  ali na info@drustvo-med-sester-lj.si  do 19. 10. 2026 oz. do zasedenosti mest (60). Ob prijavi obvezno navedite tudi vaš e-naslov.

S seboj prinesite člansko izkaznico Zbornice – Zveze. Prosimo za točnost:

Dodatne informacije: Irma Kiprijanović – 041 754 695 ali irma.kiprijanovic@gmail.com

Organiziran bo prevoz iz Ljubljane, odhod 22. 10. 2026  ob 13.15 uri iz Tivolija in vrnitev v Ljubljano okoli 21 ure.

Vljudno vabljeni!

Koordinatorica strokovnega srečanja:
Sabina Vihtelič

Predsednica DMSBZT Ljubljana:
Đurđa Sima

Še nekaj o predavatelju:

Jernej Sever je vodja Centra Premik v Ljubljani, glavni trener Karate Inštituta Slovenije in predsednik Karate zveze Slovenije. Več kot dvajset let se posveča razvoju karateja, trenerskemu delu in raziskovanju gibanja. Vodi izobraževalne programe za vaditelje in trenerje ter pripravlja delavnice o telesnih tehnikah, soočanju s stresom in vzpostavljanju telesnega ter čustvenega ravnovesja. Je tudi idejni vodja projekta Vključujoči karate – z vadbo karateja do psihofizičnega zdravja in soustanovitelj podjetja Moje spretnosti.

Leta 2006 je magistriral z delom Funkcije imaginarnega v kulturi. Leta 2014 je na Filozofski fakulteti doktoriral s področja socialne filozofije. Njegova doktorska disertacija nosi naslov Utelešenje: povezava med telesno držo in duševnimi procesi. Pri svojem raziskovalnem delu povezuje filozofijo, kognitivno znanost in kineziologijo ter proučuje, kako se telesna drža, gibanje in duševni procesi medsebojno povezujejo.

Svoje znanje deli tudi skozi pisanje. V sodelovanju z revijo Polet je objavil več deset poljudnoznanstvenih člankov o borilnih veščinah in telesnih tehnikah, objavil pa je tudi več znanstvenih in strokovnih člankov s področja filozofije in kineziologije. Je soavtor mladinskega romana Varuhi življenja in glavni avtor Strategije razvoja Karate zveze Slovenije.

S karatejem se je začel ukvarjati pri šestih letih. V tekmovalni karieri je osvojil več državnih naslovov v katah in borbah ter bil član slovenske mladinske in članske reprezentance. Leta 1992 je na mladinskem evropskem prvenstvu v Cardiffu tekmoval v katah in borbah. Med njegove največje tekmovalne uspehe sodita tretje mesto na karate univerziadi v Nantesu in tretje mesto na svetovnem prvenstvu JKA v Cardiffu leta 2000.

V borilnih veščinah, meditaciji in telesnih tehnikah se je izobraževal pri učiteljih iz različnih držav. Leta 2005 je v Švici pod okriljem JKA opravil izpit za mojstra črnega pasu 3. dan. Več kot deset let se posveča tudi taijiquanu in raziskovanju njegovih temeljnih gibalnih principov. Vadil je pri učiteljih Danielu Boffelliju in Zhengu Xiangboju s Tajvana ter sodeloval z dr. Žigom Tršarjem. Leta 2013 je svoje raziskovalno delo predstavil na oddelku za borilne veščine Kulturne univerze v Tajpeju.

TAIJIQUAN: PREDSTAVITEV

Borilna veščina, ki razvija ravnotežje

Taijiquan je kitajska borilna veščina in oblika telesne vadbe, pri kateri razvijamo ravnotežje, gibljivost, koordinacijo, natančnost gibanja in stik s telesom. Počasno in povezano izvajanje tehnik nam omogoča, da bolje zaznavamo prenos teže, položaj telesa, dihanje in nepotrebne napetosti ter se bolj zavedamo sebe, svojega telesa in trenutka, v katerem smo.

Osrednja načela gibanja v taijiquanu, še posebej v mojem pristopu, so pravilna poravnava, sproščeni sklepi in ohranjanje pozornosti. Ko se ti elementi povežejo, postane gibanje bolj usklajeno in natančno, telo pa lahko deluje z manj odvečne napetosti. Stabilnost ne temelji na zakrčenosti, ampak na dobri organizaciji gibanja, zavedanju samega sebe ter ohranjanju notranjega ravnovesja in sproščenosti.

Z redno vadbo razvijamo občutek za telo ter se učimo prepoznavati ustaljene gibalne vzorce, omejitve in napetosti. Vadba lahko podpira spreminjanje manj učinkovitih gibalnih vzorcev, izboljšanje ravnotežja in gibljivosti ter sproščanje telesnih in čustvenih napetosti. Pri nekaterih ljudeh lahko pomaga tudi pri obvladovanju kroničnih bolečin.

Z razvojem umetne inteligence in virtualizacijo, ko vse več človekovih kognitivnih sposobnosti prevzemajo tehnologije, postaja stik s telesom še pomembnejši. Koncepti utelešenja poudarjajo, da človek svoje misli, občutke, sebstvo in odnos do sveta doživlja predvsem skozi telo. Telesna izkušnja lahko zato postane pomembno mesto, kjer človek znova najde stik s sabo in svojim bistvom.

Borilne veščine in taijiquan lahko igrajo pomembno vlogo pri iskanju zdravega položaja človeka v sodobni družbi in svetu. Skozi gibanje, pozornost in stik s telesom nam omogočajo, da bolje razumemo sebe in naše mesto v njem.

Ne da se ga ubesediti, lahko ga le občutimo in doživimo. Taijiquan naj bi bil praktičen način vadbe, ki z vsakdanjo vadbo omogoča zaznavo in vzgojo tega občutka. Mogoče je ta občutek še najlažje zaobjeti z naslednjo pesmijo.

Ko čas gre mimo, mi ni žal, kot ni žal tebi.

Potujem povsod, ne da bi me pri tem lahko kdo oviral.

Čutim spomladanski veter, tako kot igram na flavto na dvorišču gostilne.   (Hujingzi)

Tajiquan pomaga oblikovati odprt pogled na življenje in svet, v katerem lahko vse teče mehko in lahkotno. Zato mehkobo, pa je potrebna velika notranja trdnost in moč.