Datum in čas
26. 09. 2024 | 29. 09. 2024
Za slovo od poletja smo v organizaciji DMSBZT Ljubljana v dneh od 26. do 29. 9. 2024 znova obiskali otoka Rab in Goli otok ter otok Pag. Na pot smo se iz Ljubljane z avtobusom podali že v nočnih urah, do Postojne, mimo Ilirske Bistrice, Reke in po avtocesti v smeri Zadra. Če so nebo sprva prekrivali temni sivi oblaki in je v Gorskem Kotarju tudi močno deževalo, se je počasi zjasnilo in za predorom Sv. Rok so nas že pozdravljali jasno nebo in jutranji sončni žarki. Prečili smo znamenit Maslenički most in zavili v smeri otoka Pag, katerega z južne strani s celino povezuje slikovit paški most. Otok Pag z 58 km dolžine in 270 km razčlenjene obale sodi med večje jadranske otoke. Na njem živi 9060 prebivalcev (popis l. 2011), poseljenost je redka, otok je podolgovat, večinoma kamnit, z malo zelenja. V mestu Pag smo si privoščili »društveno« kavico in kratko razgledovanje po starem mestnem jedru, ki je bilo precej mirno, saj je vrhunec turistične sezone že minil.
Obiskali smo muzej paške čipke, ročnega dela marljivih in spretnih prstov paških žena. Prvi zapisi o izdelavi čipk na Pagu segajo v 15. stoletje, do leta 1945 je tukaj delovala celo čipkarska šola. Čipka se šiva z iglo in belo nitjo ter s filigransko natančnostjo, uporablja se kot samostojen Dekorativen element ali pa je všita v oblačila, zavese, prte… Čipka je vpisana v seznam Unescove
nesnovne kulturne dediščine in je eden od najlepših in avtohtonih spominkov z otoka. V času Avstro – Ogrske države so bile Paške čipke še bolj cenjene. Na Dunajskem dvoru je celo delovala paška čipkarica.
Obiskali smo tudi Paške soline, ki so največji proizvajalec morske soli na Hrvaškem. Seznanili smo se s postopki izdelave znamenite paške soli, ki slovi kot ena najčistejših in najkvalitetnejših. Tradicija pridelave soli tu sega daleč v preteklost, vsaj v 9. stoletje. Sol se prideluje popolnoma naravno: morska voda pod vplivom sončne svetlobe in vetra izhlapeva v slanih bazenih do 90% in se nato kristalizira v zaprtem prostoru s pomočjo toplote. Še ne tako dolgo nazaj je bila sol zelo dragocena dobrina, ki se je uporabljala za začinjanje in konzerviranje hrane, kar je zelo lepo prikazano v muzeju paške soline.
Nadaljevali smo z vožnjo po otoku kjer je pri vasi Kolan od leta 1757 do 1966 pod različnimi lastniki obratoval rudnik rjavega premoga, ki je bil samo na tem mestu. Na drugih jadranskih otokih rudnika ni bilo. Ogledali smo si eno od področij kopa, ki je bilo dolgo do 300 m, široko 50 do 80 m in globoko 10 do 15 m. Vrhunec obratovanja rudnika je bil leta 1918, ko je bilo tu zaposlenih približno dvesto delavcev. Pri težaškem delu so uporabljali predvsem ročna orodja. Za potrebe rudnika je bila zgrajena železniška proga v dolžini 4 km, ki je vodila do pristanišča Šimuni, od koder so premog vozili na celino. 1923 je bila na mestu železnice zgrajena tovorna žičnica. Po drugi svetovni vojni je premog kot energetski vir začel izgubljati na pomenu, zamenjali so ga drugi viri energije, predvsem nafta, plin in elektrika, kopanje premoga so počasi opustili. O zgodovini rudnika in težkem življenju ljudi na otoku nam je pripovedoval gospod Ivan Balabanić, ki si prizadeva spomine ohraniti, zato jih je strnil v knjigi Karbun.
Obisk Paga smo zaključili z vzponom na najvišji vrh Sv. Vid (349 m), od koder smo občudovali razglede na mesto Pag, na številne zalive v bližini, na gorsko verigo Velebit… Spustili smo se v Šimune, od tam z avtobusom nadaljevali vožnjo po otoku do pristanišča Žigljen, kjer smo se vkrcali na trajekt in pripluli do Prizne. Naprej proti severu smo se peljali po razgledni jadranski magistrali do Stinice. Tu smo se znova vkrcali na trajekt in prispeli do otoka Rab, kjer smo bili tri dni nastanjeni.
Otok Rab leži v Kvarnerskem zalivom med Krkom in Pagom, dolg je 22 km, na njem živi 9328 prebivalcev (popis l. 2011), poseljen je že od antične dobe, takrat se je imenoval Arba.
Drugi dan izleta smo se namenili ponovno prehoditi 15 km dolgo pot od trajektne luke Mišnjak do najvišjega vrha otoka Kamenjak (408 m) po vzhodni strani otoka in se spustili skoraj do mesta Rab. Planinska pot za mnoge najlepša na Jadranu poteka po brezpotju, ki pa je dobro označeno. Ves čas smo hodili po kamnitem, skalnatem terenu z redkim zelenjem, šopi dišečega žajblja in slikovitimi suhozidi, kamnitimi pregradami, ki so jih domačini nekoč postavljali za preprečitev širjenja požarov in odnašanja zemlje, za zaščito pred močno burjo ter ne nazadnje za označevanje meja lastnikov. Kamni in skale so ostri, brusita jih burja in morska sol, zato je bila potrebna precejšnja previdnost pri hoji. Razen nekaj ovac, ki so se pasle po skalah, med potjo nismo srečali nikogar, hodili smo bolj ali manj nad morjem. Ves čas smo uživali v izjemnih razgledih na kamnito »puščavo«, na morje in na Velebit na vzhodni strani, pred nami pa so se kazali otoki, Goli, Grgur, Prvič in Krk. Z vrha Kamenjaka, ki smo ga dosegli po sedmih urah hoje, se je pogled odpiral tudi na mesto Rab. Sledil je še spust proti zahodni, bolj zeleni strani otoka.
Tretji dan je bil namenjen obisku Golega otoka. Ponoči je deževalo, a že zjutraj je dež ponehal in vkrcali smo se na ladjico Mala Maris, ki nas je popeljala na Goli otok. Tu nas je že pozdravilo sonce. Namenili smo se ponovno obiskati ostanke ženskega prevzgojnega tabora v uvali Vela Senjska. Ostanke objektov smo opazili že z ladjice. Nekaj pohodnic se je odločilo za ogled otoka s panoramskim vlakcem. Do ostankov ženskega zapora smo delno hodili po brezpotju, spet po kamnih in skalah, ki prekrivajo večino otoka. Med potjo se je eni od pohodnic pripetila neprijetna nezgoda, ko je ob padcu zaradi izmaknjenega kamna »okusila« precej bodic kaktusa. Krožno pot smo zaključili v pristanišču, spotoma smo si ogledali še velik zbiralnik vode in ostanke stavb, predvsem raznih delavnic in upravnih stavb taborišča. Največja delavnica je bila namenjena proizvodnji »teraco« ploščic, ki so jih izdelovali zaporniki za podjetje Velebit Rijeka, ki jih je prodajalo. Objekti političnih zapornikov Informbiroja (1949 – 1956) in do leta 1989 zapor kriminalcev so bili izropani in uničeni z vojno na Hrvaškem leta 1995, sedaj zaradi vremenskih vplivov in ne vzdrževanja še naprej propadajo. V taborišču na Golem otoku in otoku Grgur je prestajalo kazen 13.000 političnih zapornikov in zapornic, povezanih z Informbirojem. Prevzgojno kazensko taborišče – kazensko popravni dom Goli otok je bil za tiste, ki so še naprej verjeli da je voditelj Stalin največji. Ker se mu je odrekel predsednik Tito, je obstajala velika nevarnost za sovjetski vdor v Jugoslavijo. Zato so poizkušali Informbirojevce prevzgojiti in jih spraviti na pravo pot, da bi se odrekli Stalinu. Nekateri so bili nepoboljšljivi in so bili na otok vrnjeni drugič in tudi tretjič, bili so dvomotorci in tromotorci. Ne glede na težke razmere hladne vojne v svetu po drugi svetovni vojni ostajata otoka Goli in Grgur sinonim za težko fizično delo, pogoje bivanja, okrutno ravnanje z zaporniki ter ozračje strahu in medsebojnega ovajanja. Ob tem je potrebno obvezno poudariti, da so vsa dejanja strahu in pretepanja med seboj izvajali sami zaporniki. Miličniki (danes policisti) so jih samo stražili.
Z ladjico smo se na Rab vrnili v večernih urah, že iz daljave so nas pozdravljali osvetljeni štirje zvoniki mesta Rab, ki so zaščitni znak tega mesta. Sprehodili smo se še po starem delu mesta, kjer so ravno ta dan s prireditvijo zaključili turistično sezono.
V nedeljo smo morali zaradi vse bolj močne burje spremeniti načrt in že zjutraj zapustiti otok, z zadnjim trajektom, ker trajekti v močni burji ne vozijo. Med plovbo proti celini smo okusili res močan veter. Zato se je naše vodstvo odločilo, da čim prej zapustimo območje močne burje pod Velebitom.
Tako smo z avtobusom nadaljevali pot proti Senju, čez sedlo Vratnik proti Ogulinu. Povzpeli smo se na Klek, 1181 m visoko goro v Gorskem Kotarju, ki je zibelka hrvaškega planinstva. Večina nas je prišla do planinske koče na 1000 m, nekaj deset metrov od šaljivega napisa Dobrodošli v carstvu čarovnic, nekaj pohodnikov pa je splezalo prav do vrha. Po stari legendi so v nevihtnih dneh na Klek priletele čarovnice na metlah in poizkušale zbuditi spečega velikana Kleka.
Pot domov smo nadaljevali mimo Delnic, preko reke Kolpe, mimo Kočevja proti Ljubljani, nekoliko utrujeni, a polni lepih vtisov in spominov na prehojene poti po otokih, na morje in pozno poletno sonce ter prijetno druženje.
Hvala vodstvu DMSBZT Ljubljana za odlično organizacijo in vodenje izleta.
Zapisala: Marija Maruša Brvar