Datum in čas
09. 11. 2025
OBISKALI SMO MARIBOR, MURSKO SOBOTO IN MARIBORSKO POHORJE
Na pot smo odšli v nedeljo, 9. 11. 2025, ker je razstava Iz Mure z ljubeznijo za konec tedna odprta samo v nedeljo. V organizaciji DMSBZT Ljubljana smo se znova odpravili proti štajerski prestolnici. Ljubljanska megla se je med vožnjo hitro razblinila, nebo se je jasnilo in po dobri uri vožnje se je že prikazalo sonce. Mesto ob Dravi nas je sprejelo v najlepši jesenski podobi. Najprej smo se zapeljali do znamenite Meljske vojašnice iz druge polovice 19. stoletja, v kateri so se šolali avstro ogrski vojaški kadri, med njimi tudi general Maister. V vojašnici je na prostem Spominski gaj Rudolfa Maistra z več razstavnimi panoji in spominskimi obeležji. Ko se je po koncu prve svetovne vojne in razpadu Avstro-ogrske monarhije nemški občinski svet izrekel za priključitev Maribora Avstriji, se je temu odločno uprl general Rudolf Maister , takratni poveljnik domobranskega oz. strelskega polka in z vojsko zasedel slovensko narodnostno mejno območje na Štajerskem. Prav v Meljski vojašnici je novembra 1918 izrekel preroške besede, da razglaša Maribor za jugoslovansko mesto.
Med prvo in drugo svetovno vojno je bil Maribor cvetoče mesto z 120.000 prebivalci, z močno industrijo in razgibanim družabnim in družbenim življenjem. Leta 1920 je bilo v Ljudskem parku vzpostavljeno prvo nogometno igrišče, leta 1930 je bilo zgrajeno kopališče, kavarna Astoria je postala center zbiranja slovenskih intelektualcev. Po okupaciji leta 1941 je kot nemško mesto v času druge svetovne vojne utrpelo veliko materialno škodo, saj je bilo deležno številnih bombardiranj s strani zaveznikov. Tako je bil Maribor najbolj porušeno jugoslovansko mesto. V obdobju od januarja 1944 do aprila 1945 je mesto doživelo 38 zračnih napadov. Zavezniška letala so odvrgla več kot 3.000 ton eksplozivnih in zažigalnih bomb, ki so poškodovale ali porušile več kot 47% zgradb. Da bi uničili nemško vojsko v Mariboru je bilo v bombardiranjih ubitih 768 civilistov (iz knjige Sašo Radovanovič – Pekel na zemlji in na nebu, Žrtve bombardiranja Maribora 1944 – 1945).
V nadaljevanju izleta smo se sprehodili po starem mestnem jedru in si ogledali razstavo Pokrajinskega arhiva Maribor Časovna kapsula Rudolfa Maistra. Rudolf
Maister (1874 – 1934) ni bil le borec za severno mejo, velik domoljub, pesnik (z umetniškim imenom Vojanov), sodobnik Cankarja, Ketteja in Murna, človek velike intelektualne širine, ugleden in spoštovan meščan Maribora, temveč tudi kronist tedanjega časa. Na razstavnih panojih je predstavljen del ohranjenega gradiva (anketni vprašalniki, zbrana pričevanja učiteljev, uradnikov, vojakov, policistov, časopisi, fotografije, pisma iz tedanjega časa…), ki ga je Maister sistematično, s trudom in s čutom za ohranjanje spomina na pomembne dogodke prevratnega obdobja in čas razpadanja Avstro-ogrske zbiral in tako ustvaril dosje, preko katerega posredno dobimo tudi uvid v miselni in čustveni svet ljudi izpred stotih let.
Po ogledu razstave smo se sprehodili še do judovske četrti, od koder seže pogled na reko Dravo. Pot smo nadaljevali do Murske sobote, kjer smo mimo mestnega parka najprej zavili v grad, kjer domuje Pomurski muzej. Ogledali smo si razstavo Ljudje ob Muri, ki prikazuje pokrajino ob reki z rodovitno zemljo in vodo, z geološkimi in krajinskimi značilnostmi in način življenja v teh krajih od prazgodovine do današnjih dni.
Razstavo z naslovom Iz Mure z ljubeznijo, ki je bila glavni povod za izlet, je pripravil Pokrajinski arhiv Maribor, enota za Prekmurje, ob stoletnici ustanovitve in kot poklon vsem ustvarjalcem tekstilnega velikana. Zgodba Mure se je začela leta 1925 skromno, z majhnim krojaškim obratom, katerega lastnika sta bila Irma in Janez Cvetič, temu obratu se je leta 1932 pridružila še Tvornica perila Ludvika Šiftarja. Skozi desetletja sta podjetji rasli, po končani 2. svetovni vojni pa bili nacionalizirani in združeni ter leta 1952 dobili ime Mura. S širjenjem proizvodnje je Mura postala močna blagovna znamka z dolgoletno tradicijo, poznana tudi izven meja Slovenije. Bila je vzor tehnološko razvite konfekcijske industrije in računalniško podprtega poslovanja, gospodarski steber, simbol delavnosti, vztrajnosti, pripadnosti in ponosa, njeni izdelki so oblačili poslovneže, politike, športnike in številne posameznike, ki so prisegali na Murino kakovost. V devetdesetih letih, s prehodom v tržno gospodarstvo in odprtjem meja globalnemu trgu, so se pojavile prve resne težave, ki so se nato še stopnjevale. Leta 2009 se je zgodil neizogiben konec in podjetje, ki je nekoč zaposlovalo 6000 delavcev, je razglasilo stečaj, ki se je uradno končal leta 2023. Mura je tako postala žalosten simbol propada slovenske tekstilne industrije.
Ob vstopu v razstavni prostor v opuščeni trgovini Mura v Murski Soboti je na steni časovnica, na kateri so navedeni vsi pomembni datumi in mejniki tovarne. Razstava na panojih ponuja kronološki pregled delovanja in širjenja podjetja vse do stečaja, fotografije ustanoviteljev, prizadevnih šivilj na delu za stroji v šivalnici, znanih osebnosti, ki so nosile oblačila Mure. V glavnem prostoru je kotiček namenjen tudi Murinim oblikovalkam, na ogled so tudi različni kosi oblačil, našitki, gumbi, vrečke, predstavljen je tudi vpogled v Murine znamke skozi leta. »Po vseh letih, ko je bila Mura steber Prekmurja, blagovna znamka z veliko začetnico, gonilna sila razvoja tako ožje kot širše okolice, s pomembnim prispevkom k napredku na družbenem, gospodarskem in kulturnem področju, je Murin delavec na koncu ostal sam s svojo življenjsko zgodbo, prepleteno z veseljem in na koncu veliko bolečino, ki je ostala kot brazgotina, spomin in opomin na nekaj velikega«, lahko preberemo na enem od panojev razstave.
Tudi nas so se dotaknile zgodbe, ki nam jih je pripovedovala kustosinja razstave in fotografije s panojev nas niso pustile ravnodušnih. Čutiti je, da je duh tovarne Mura je v teh krajih še vedno močno prisoten.
V drugi polovici dneva smo se odpravili na pohod od spodnje postaje pohorske vzpenjače (Zg. Radvanje) do Mariborske koče. V dobrih dveh urah smo se ob
smučišču dvignili na 1086 m. Pot ni bila naporna, pogledi so uhajali nazaj v dolino, Maribor z okolico se je spodaj razprostiral kot na dlani. Kar prehitro se je začelo temniti. V koči smo se pogreli s čajem, k prijetnemu vzdušju je pripomogla topla krušna peč, prijazen oskrbnik pa nam je postregel z okusno Martinovo pojedino. Pred nami je bila le še pot nazaj proti Ljubljani, na srečo nas je naš mini avtobus že čakal ob koči. Preživeli smo sončno, vsebinsko zelo bogato pozno jesensko nedeljo.
Hvala DMSBZT Ljubljana za organizacijo izleta in pohoda.
Marija Maruša Brvar