Datum in čas
17. 10. 2026 | 18. 10. 2026
Od dalmatinskih stopnic do vrhov in toplega morja – vikend, ki je napolnil srce
Nekateri izleti so več kot le potovanje v nove kraje. So priložnost, da stopimo iz vsakdanjega ritma, zadihamo s polnimi pljuči, premaknemo svoje meje in v dobri družbi ustvarimo spomine, ki nas spremljajo še dolgo po vrnitvi domov. Takšen je bil tudi naš 231. pohod Društva medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Ljubljana, ki nas je 17. in 18. oktobra 2026 popeljal v Split, na Kozjak in na čudoviti otok Brač.
Split – mesto zgodovine, umetnosti in kamnitih stopnic
Zgodaj zjutraj smo se odpravili proti Dalmaciji, polni pričakovanj in dobre volje. Prvi postanek je bil Split, mesto, v katerem se prepletajo zgodovina, umetnost, kamnite ulice in vonj morja. Obiskali smo galerijo in posestvo znamenitega kiparja Ivana Meštrovića ter si vzeli čas za občudovanje njegove umetniške zapuščine.
Nato smo zamenjali kulturno raziskovanje za pohodniške korake. Po znamenitih Marjanskih stopnicah smo se povzpeli proti razglednemu stolpu na Marjanu. Kamnite stopnice so nas dodobra ogrele, a trud je bil poplačan s pogledom na večerno mesto, modrino morja in strehe, ki pripovedujejo zgodbe preteklosti. Ob vsakem koraku smo začutili, kako lepo je mesto spoznavati tudi peš – počasi, z odprtimi očmi in časom za drobne lepote.
Kozjak – ko se trud spremeni v užitek
Naše pohodniško doživetje smo nadaljevali na območju Kaštelov, kjer smo se povzpeli proti Birnju na Kozjaku. Pot je zahtevala nekaj vztrajnosti, moči in dobre volje. Vendar pa prav v tem tiči čar pohodništva: ko postane nekoliko naporno, pridejo do izraza medsebojna spodbuda, prijazna beseda in zavedanje, da vsak korak šteje.
Na vrhu so nas pričakali čudoviti razgledi na Split, Kaštelanski zaliv, Trogir in okoliške otoke. Pred nami se je odprla pokrajina, ki človeka za trenutek ustavi in mu da občutek, da je ves trud poplačan. V takšnih trenutkih pozabimo na utrujene noge in preprosto uživamo v lepoti narave, druženju in zadovoljstvu, da nam je uspelo.
Brač – čudovite poti, Vidova gora in morje, ki nas je še vedno vabilo
Naslednji dan nas je pričakal otok Brač, kjer smo znova obuli pohodniške čevlje in se odpravili proti Vidovi gori, najvišjemu vrhu jadranskih otokov. Slikovita pot, ki so jo nekoč zgradili domačini, nas je vodila skozi značilno otoško pokrajino. Vsak nov odsek poti je prinesel drugačen pogled, novo lepoto in še en razlog, da smo bili veseli, da smo se odločili za to dogodivščino.
Vzpon je bil tudi tokrat preizkušnja vztrajnosti, a nagrada je bila vredna vsakega koraka. Razgledi z višine, občutek prostranosti in svež zrak so nas napolnili z novo energijo. Skupaj smo dokazali, da z dobro voljo in vztrajnostjo zmoremo več, kot si včasih mislimo.
In ker pohodniški vikend ni namenjen le vzponom in premagovanju kilometrov, smo si privoščili še prav posebno razvajanje – kopanje na znamenitem Zlatnem ratu. Morje nas je presenetilo s svojo še vedno prijetno toploto. Osvežujoč skok v vodo, sonce, morski zrak in nasmehi na obrazih so bili čudovit kontrast pohodniškemu naporu. Tisti trenutek smo lahko preprosto uživali, brez hitenja in brez misli na naslednji vzpon.
Domov z utrujenimi nogami in polnim srcem
Naše dvodnevno potovanje je združilo vse, kar imamo radi: gibanje v naravi, odkrivanje kulturnih znamenitosti, čudovite razglede, lepe pohodniške poti, nekaj prijetnega napora, kopanje v morju in predvsem dobro družbo.
Domov smo se vrnili zadovoljni in prijetno utrujeni, z glavami, polnimi vtisov, s srci, polnimi lepih spominov, ter z občutkom, da smo skupaj doživeli nekaj posebnega. Še enkrat se je pokazalo, da pohodništvo ni samo hoja od izhodišča do cilja. Je tudi smeh na poti, spodbuda v klanec, občudovanje razgledov in drobni trenutki, ki jih delimo drug z drugim.
Hvala vsem pohodnicam in pohodnikom za dobro voljo, družbo in skupne korake. Z mislimi že zremo naprej, proti novim potem, novim vrhovom in novim dogodivščinam, ki nas bodo znova povezale.
Saj ni pomembno le, kam pridemo, temveč tudi, s kom hodimo in kaj vse na poti doživimo.
Zapis : Alenka Slapšak
Fotografije : Irena Nakič


