Datum in čas
15. 09. 2022
15. septembra 2022 je v Psihiatrični bolnišnici Idrija, v organizaciji Društva medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: DMSBZT) potekalo strokovno srečanje z naslovom Kako komunicirati, da ohranimo duševno zdravje zaposlenih v zdravstveni negi.
Sabina Vihtelič, članica upravnega odbora DMSBZT in članica programskega odbora tokratnega srečanja je v uvodnem govoru povzela delovanje Društva medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Ljubljana, ki s svojimi aktivnostmi pomembno prispeva k pestrosti aktivnosti s področja krepitve zdravja, osebne in strokovne rasti svojih članov, zdravstvenih delavcev na Idrijsko-Cerkljanskem območju.
Tokratno strokovno srečanje je bilo namenjeno vsebinam s področja komunikacije. Komunikacija med deležniki, vključenimi v proces zdravstvene obravnave, je ključen člen kakovosti in varnosti zdravstvene obravnave, obenem element, ki pomembno vpliva na zadovoljstvo zaposlenih in zadovoljstvo pacientov z zdravstveno obravnavo.
Čeprav se na eni strani zdi, da smo zdravstveni delavci v vsakodnevni izpostavljenosti številnim stikom, vešči komunikacije z različnimi deležniki in to v izjemno različnih okoliščinah, se na drugi strani zavedamo nujnosti krepitve komunikacijskih veščin. Tako je za mnoge med nami prišlo kot naročeno strokovno srečanje Kako komunicirati, da ohranimo duševno zdravje zaposlenih v zdravstveni negi. Ne samo zaradi pridobivanja novega znanja, veščin in spretnosti na področju komunikacije, temveč tudi zaradi pridobivanja kompetenc, ki nam bodo v številnih interakcijah, soočanju s stiskami pacientov in njihovih svojcev ter pri vsakodnevnih izzivih dela v nepredvidljivih razmerah, pomagale ohranjati naše duševno zdravje.
Začetna zdržanost udeležencev strokovnega srečanja, se je, ob pozitivni energiji predavateljice, hitro razblinila. Polona Požgan, strokovnjakinja za komuniciranje in retoriko, je številnimi praktičnimi primeri iz zasebnega in poklicnega življenja, s katerimi smo se vsi lahko poistovetili, udeležence povezala v krog zaupanja in dinamičnega sodelovanja. Čeprav statistike za Slovenijo, ki jih je ga. Požgan navedla o številu oseb z depresijo, številu ločitev, samomorih, zaužitega alkohola, ne rišejo nič kaj rožnate slike o naših odnosih, nas je s svojim optimizmom prepričala, da smo mi sami tisti, ki (so)ustvarjamo lastno počutje in s pozitivnimi ravnanji ter zgledi vnašamo pozivne spremembe v širše družbeno življenje. Razbila je ustaljen mit, da čustva na delovnem mestu nimajo kaj iskati in opozorila na organizacijske manke, ko vodje še vedno, zaradi vpetosti v strokovno delo, nimajo časa za vodenje oziroma za ljudi s katerimi delajo.
Človeški viri v zdravstvu so temeljni gradnik dostopnosti, kakovosti in varnosti zdravstvene obravnave. Globalni manko kadrov na področju storitvenih dejavnosti, še zlasti na področju zdravstva in socialnega varstva, dodatno opozarja na nujnost ustvarjanja kakovostnih in varnih delovnih okolji, v katerih se bodo zaposleni dobro počutili. Dobri medosebni odnosi zmanjšujejo raven stresa na delovnem mestu, obenem pa se odražajo tudi v dobri pretočnosti informacij med člani tima, kar zmanjšuje raven stresa na delovnem mestu ter se odraža v višji kakovosti in varnosti storitev. Za dobre odnose v timu je potreben čas, ki ga v delovnih okoljih, navkljub dejstvu, da v njih pogosto preživimo več časa kot s svojimi domačimi, žal pogosto zmanjka. Ustvarja se klima nezadovoljstva, utrujenosti in pomanjkanja energije za izgradnjo medosebnih odnosov. Zato se je, kot pravi ga. Požgan, potrebno ustaviti, se zazreti vase, ozavestiti svoj notranji monolog in se vprašati, kako sem, kako se v tem trenutku počutim, kaj lahko storim, in ne nazadnje tudi spustiti iz misli in dejanj bremena preteklosti, na katera ne moremo vplivati. Bodimo prijazni s sabo in poskrbimo zase, saj v nasprotnem primeru tudi za druge, katerim je namenjeno naše delo, ne bomo mogli poskrbeti.
Epidemijo nalezljive bolezni covid-19 nekateri imenujejo tudi epidemijo strahu, nastali zaradi popolnoma nepredvidljivih razmer s katerimi smo bili soočeni. Nepredvidljive razmere povzročajo občutek izgube nadzora to pa čustvo strahu, ki ga večina ne zna skomunicirati. Strah pred izgubo službe, strah pred boleznijo in številne omejitve so bile stalnica zadnjega obdobja. Strah se pogosto odrazi v jezi, jeza pa v večji pojavnosti nasilja. Dokler čustev ne priznamo, jih ne moremo komunicirati. To je treba imeti v mislih tudi v kliničnih okoljih, ko se srečamo z jeznimi pacienti, saj njihove stiske lahko omilimo z že z dobro informiranostjo o procesu dela, kar jim omogoči aktivno vlogo v procesu, ki je prvenstveno namenjen njim samim.
Zazrimo se v svoja prepričanja, ki se odražajo v našem življenju, pa se jih pogosto niti ne zavedamo. Ga. Požgan je opozorila na eno izmed takih, s katerim smo rasli in smo mu namenili celo pregovor: »Življenje ni praznik, je délaven dan.«, in se vprašajmo, zakaj se ne bi skupaj potrudili, da je življenje praznik in je delovni dan del tistega lepega v življenju, kar naj navdaja z občutkom koristnosti in polni s pozitivno energijo. Ognimo se strupom v komunikaciji, kot so pritoževanje, kritiziranje, obrekovanje, negativizem in neprevzemanje odgovornosti in soustvarjajmo pozitivno delovno okolje.
Moto ge. Požgan »prijazno je biti prijazen« je bil rdeča popoldneva, ki smo ga preživeli skupaj. Prijaznost je žal še vedno pogosto prepoznana kot šibkost. Pa vendar tisti, ki so samozavestni in kompetentni običajno nimajo težav z biti prijazen. In kot je povzela ga. Požgan, pohvalimo drug drugega, vodje zaposlene, zaposleni vodje, saj v nasprotju s prepričanji nekaterih, pohvala še nikogar ni pokvarila. Lahko pa ustvari iskrico za gradnjo in krepitev dobrih medosebnih odnosov.
Zapisali : Ines Serafimović in Klavdija Kobal Straus