Datum in čas
29. 09. 2022 | 02. 10. 2022
V DMSZTB Ljubljana se je združila skupina, ki se rada giba in spoznava neznane pokrajine ter raziskuje nova strokovna spoznanja tudi izven Slovenije. V okviru gibalnih aktivnostih, interesnih dejavnostih in izobraževalno-raziskovalno dejavnostjo, so se združili Đurđa Sima, Boris Sima, Nada Sirnik in Gordana Lokajner in nas popeljali na otok Rab.
V tem podaljšanem vikendu je bilo dovolj časa za strokovne aktivnosti, kulturo, športa pa tudi bolj lagodnih sprehodov željnih članov DMSBZT Ljubljana.
V četrtek 29.9.2022 po službi smo se zbrali na parkirišču v Tivoliju in se navdušeni odpeljali proti Rabu. Proti večeru smo se pripeljali v Stinico, od koder smo se s trajektom odpeljali na otok v kraj Lopar.
V petek smo po zajtrku obiskali Psihiatrično bolnišnico Insula Rab. Bolnišnica se nahaja v kraju Kampor, ki je oddaljen približno 5 km od mesta Rab. Zaseda površino 124.000 m2 in približno dva hektarja zelene površine, katere del je visoka sredozemska vegetacija. Prvotni namen stavb je bil drugačen od danes in sega v čas druge svetovne vojne v letih 1942-43.
V tem času so Italijani ustanovili taborišče na območju Kamporske Drage, približno 1 km od današnje bolnišnice, kjer je bilo okoli 15 000 zapornikov, večinoma Hrvatov in Slovencev in Judov. Gradnjo novega kompleksa 10 enonadstropnih objektov in dveh pritličnih objektov je kapitulacija Italije prekinila leta 1943. Nobena od teh stavb pa še ni bila v uporabi.
Leta 1955 se je uradno začeto delo bolnišnice. Kot so navedene osnovne naloge dejavnosti bolnišnice: zdravljenje in nega duševnih bolnikov po načelih sodobne medicinske znanosti, profilaktično-zdravstveno, izobraževalno in psihoterapevtsko delo v smislu duševne higiene, svetovanja in nadzora odpuščenih bolnikov, pa tudi vodenje zdravstvene statistike duševnih bolezni.
Da bi izboljšali kakovost bolnišnice, izboljšali standarde pacientov in izboljšali delovne pogoje zaposlenih, so bili v zadnjih osmih letih v obnovo infrastrukture in opreme vloženi znatni viri in delo ter predvsem v izobraževanje obstoječih in zaposlovanje novih strokovnih delavcev.
Tako se je zanemarjana ustanova preoblikovala v sodobno psihiatrično bolnišnico, tako z urejenim videzom in opremo objektov kot z delom in znanstvenimi dosežki strokovnega osebja. Ponudili so se kakovostnejši in celovitejši programi zdravljenja, bolnišnica je postala bolj propulzivna, število sprejemov se je podvojilo, bivanje bolnikov pa je bilo zmanjšano na minimum.
Bolnišnico upravlja podružnica Hrvaškega združenja za alzheimerjevo bolezen PGC, Združenja za rehabilitacijo in resocializacijo ljudi s težavami v duševnem zdravju in drugih. Ustanovljena sta bila dva sindikata delavcev in podružnica Hrvaškega združenja medicinskih sester. Tretjina diplomiranih medicinskih sester ima opravljen tudi magisterij. Vodstvo bolnišnice spodbuja in podpira izobraževanje zaposlenih predvsem medicinskih sester na katerih sloni večina dela v negovalnem in terapevtskem smislu.
V znanstveno-raziskovalnem in izobraževalnem segmentu dela bolnišnica sodeluje s številnimi ustreznimi ustanovami: s Pravno fakulteto Univerze v Rijeki, Oddelkom za psihologijo Fakultete za humanologijo in družbene vede Univerze v Rijeki, Hrvaškim inštitutom za možganske raziskave Fakultete za medicino Univerze v Zagrebu, Centrom za epilepsijo Klinike za nevrologijo Univerze v Rebroju, Inštitut za psihološko medicino na Fakulteti za medicino Univerze v Zagrebu z Zdravilno fakulteto Univerze v Rijeki in mnogimi drugimi.
Poleg splošnih teženj k sistematičnemu in trajnemu dvigu kakovosti nastanitve in zdravljenja za psihiatrične bolnike se od leta 2004 izvaja “Program naložb v znanje”, to je program vlaganja v znanje in trajno izboljševanje visoko izobraženega osebja, tako da se lahko soočajo z izzivi psihiatrične stroke 21. stoletja. V prihodnje bo treba v skladu s potrebami prebivalstva izvajati tudi nove oddelke v obstoječi organizacijski in funkcionalni strukturi.
Po obisku bolnišnice smo si ogledali spominski park koncentracijskega taborišča Kampor, kjer je kot že omenjeno življenje izgubilo veliko Slovencev. Nato smo svoj dan nadaljevali z obiskom Nature Rab v kraju Barbat. Deležni smo bili predstavitve pridelave medu, oljčnega olja, žganja in ostalih domačih proizvodov. Po ogledu smo se vrnili v Lopar, kjer smo se odločili kaj bi počeli v preostanku dneva. Možnost pohodništva, plavanja, sprehajanja. Večji del skupine se je odpravil na krajši pohod v okolici Loparja. Iz pristanišča smo odšli na čudovit pohod ob obali s stalnimi pogledi na otoka Goli in Grgur. Spoznali bomo čudovite nudistične plaže Geoparka Rab, – Stolac, Kaštelina, Sahara I, Sahara II, in Podšilo. Večer pa je bil obarvan družabno z nagradnim kvizom in spontanim druženjem.
V soboto dopoldan je bil na programu ogled mesta Rab. Ob izjemni razlagi lokalne vodičke smo se sprehodili in pogledali veliko znamenitosti mesta Rab. Popeljala nas je tudi v eni prvih izdelovalnic znamenite Rabske torte. Tam je poleg pokušanja torte bila možnost nakupa različnih domačih izdelkov. Popoldne smo se bomo vrnili v mesto Lopar. in se odpravili na kolesarjenje. Iz kraja Kampor smo vozili po makadamskih in asfaltnih stezah brez avtomobilskega prometa. Obiskali bomo Rt Kalifront kjer je rezervat Dundo. To kolesarjenje bo tudi dihalna terapija. Rezervat Dundo je namreč največje in najbolj ohranjeno področje Črnega bora v Sredozemlju. Popoldne smo se vrnili v mesto Lopar, kjer je po večerji bil družabni dogodek tokrat izpopolnjen s predavanjem Borisa Sime o dogodkih med drugo svetovno vojni in do sedaj opravljenih pohodih DMSBZT Ljubljana.
V nedeljo zjutraj na iniciativo in željo udeležencev se je ena skupina odpravila na Kamenjak, med tem ko smo ostali uživali v zadnjem sončnem vzhodu na obali. Po zajtrku smo se vsi skupaj z ladjo odpeljali na ogled otoka Goli in Grgur.
Posebno zanimiv je otok Grgur, ker na tem otoku še nismo bili skupaj in je na njem bil ženski zapor. Sv. Grgur in Goli otok sta kvarnerska otoka v severovzhodnem Jadranu, južno od otoka Prvića. Med seboj sta oddaljena 3 km Na tema otokoma so leta 1949 ustanovljena taborišča za jugoslovanske politične zapornike, lokacije pa so izbrane zaradi nenaseljenosti in nemožnosti pobega. Taborišče na Golem otoku je prestalo skupno 16.101 ujetnic in ujetnikov, življenje pa je izgubilo 413 ljudi zaradi naravne smrti, umora ali samomora. V taborišče so pošiljali večinoma komuniste osumljene za sodelovanje s Sovjetsko zvezo po sporu med Stalinom in Titom 1948.
Po vrnitvi na Lopar smo bili na kosilu v bližnji restavraciji in sledil je odhod proti trajektnemu pristanišču Mišnjak.
Ob prihodu v Ljubljano smo bili polni vtisov, povezani med seboj kot to zna Društvo medicinskih sester babic in zdravstvenih tehnikov Ljubljana ob organizaciji in vodenju svojih strokovnih srečanj ter izletov .
Želimo si še več podobnih kombiniranih druženj, je bilo slišati med udeleženci
zapisala: SABINA VIHTELIČ