Datum in čas
25. 06. 2022 | 26. 06. 2022
V DMSZTB Ljubljana se je združila skupina, ki rada potuje in spoznava neznane pokrajine tudi izven Slovenije. V okviru interesnih dejavnostih Društva in izobraževalno-raziskovalno dejavnostjo, sta se je združili Nada Sirnik in Gordana Lokajner v »raziskovalno izletništvo«. Vizija skupine je spoznavati nove ljudi, kraje, pridobivati tuja znanja o naravi in kulturi obenem tudi druženja in povezovanja z našo stroko. Zato ste vabljeni vsi, ki vas to veseli, ste iz različnih delovnih okolij , poklicev in ste tudi za sprostitev in druženje.
Odpeljali smo se pod vodstvom agencije Kompas, ki nas je peljala v Rimini in San Marino. Dvodnevni izlet v Italijansko pokrajino Emilio romagnio, skozi Padsko nižino, do Skalne tvorbe na Apeninih in San Marinu. San Marino je me dobil po Marinu, Dalmatincu ki je prebegnil v Italijo zaradi preganjanja kristjanov. Danes je tam najmanjša samostojna državica v državi, ki obstaja že 1700 let.
Zbrali smo se v prijetno hladnem Tivoliju ob 5 uri zjutraj in takoj startali proti mejnem prehodu Fernetiči. Pod oboki, zgrajenimi za železnico Trst – Dunaj, leta 1857, smo opazovali pokrajino. Na levi Tržič z ladjedelnico za velike ladje križarke. Do križišča z Bologno je bilo še 3 do 3,5 ur vožnje.
Jutranji pozdrav in nagovor Društva sta imeli Nada Sirnik in Gordana Lokajner. Presenetili sta nas z darilom društva in pozdravi predsednice gospe Đurđe Sima. Poln avtobus je zaploskal in se veselil dvodnevnega izleta.
Po tripasovni avtocesti mimo Palmanove in Gonarsa smo še v daljavi videli na desni Karnijske Alpe, na levi pa nižino, nasade topolov za les, obdelana polja, koruze, žita, pokošene travnike, nasade sadja, bližali smo se pokrajini Venetto z velikimi mesti Padova, Bologna, Benetke…
Pred Benetkami smo se peljali čez reko Pad. S to vodo namakajo vso Padsko nižino pred izsuševanjem. Nato smo prešli v Emillio Romagno. Ta skrbi za prehranjenost vse Italije. Tu je izliv najdaljše italijanske reke, reke Pad in tu je kraj Adria. Po njem ima ime Jadransko morje. Obiskali smo Bologno. Bili smo pred najstarejšo svetovno znano Univerzo v zahodnem svetu, »Almo mater studiorum«, iz leta 1088. Sprehodili smo se po starem mestnem jedru z obzidjem in z 12 vhodnimi vrati in 45 km lepih mestnih arkad. Bili smo pred baziliko in pred stolpi Arsinelli in Garisenda, ki sta simbola Bologne. Vodič je pripovedoval o bolonjskem sejmišču, avtomobilski industriji, o italijanskem kmetijstvu, o prehrambni verigi in izvozu, kulinariki, dobrih sirih, italijanski modi itd.
Ko iz Padske nižine zagledaš prve griče, so to Apenini, gričevnat svet 700-800m visok, razprostrt po vsem »italijanskem škornju«. Ko smo se peljali mimo Immole, Ravenne , Mirabilandije, in na desni v daljavi videli Monte Titano. Zavili smo proti Riminiju ob vzhodni morski obali. Tukaj smo imeli večerjo, sprehod po dolgi peščeni morski obali, se nagledali rdečega sončnega zahoda, čofotali po morju in prenočili v manjšem hotelu. Bilo je lepo.
Nedeljsko jutro je bilo vroče. Po dobrem zajtrku na vrtu, smo si ogledali staro mestno jedro Riminija. Nadaljevali smo z ogledom starejše in uspešne oljarne v vasici Veruccio na podeželju. V oljarni Sapigni 1850, ekstra deviško oljčno olje prideluje že četrta generacija. Plodove uporabijo v celoti brez odpadkov, od olja, kozmetike do ogrevanja. Možen je bil tudi nakup olivnega olja in drugih domačih izdelkov.
Nedeljski vrhunec dneva je bila gora Titano. Meri 750m v višino ima 3 kamnite stolpe. Obzidje je še iz časov Etruščanov, ko so se branili pred Arabci. Naseljeni so vsi trije vrhovi najstarejše Republike San Marino. Ima 6 manjših mestec, 36.000 kv. km površine, bogate naložbe v bankah, davčne ugodnosti, filatelistične zbirke, … spodaj pa gričevnat svet s pšenico, oljkami, obdelane kmetijske površine. V mestu smo se sprehodili ob mestnem obzidju, po ozkih ulicah s trgovinicami, namenjenih le za pešce in trgovske stojnice s spominki. Bili smo na Trgu svobode in v baziliki Sv. Marina. Poslikali vse lepote in razglede na Padsko nižino do 30 km morske riviere pri Riminiju, za spomin. Bilo je vroče, avtobus pa prijetno ohlajen. Ob 14.30 smo se vračali proti Benetkam. Prijetna vožnja je minila ob klepetu, o delu, izkušnjah, izmenjali smo si marsikakšno informacijo, se nasmejali. In seveda ob vodičevih razlagah, zanimivostih o pokrajini ob italijanski avtocesti in obljubah za ponovno snidenje kmalu.
Ob lepem sončnem zahodu smo bili že na italijanskem kraškem robu. Bližali smo se Slovenji. Na naši avtocesti je bil tekoč promet in v Tivoli smo prispeli, ko se Ljubljana še ni ohladila od vročega dne, čeprav je bila noč že tu.
Anketa na avtobusu je dokaz, da si takšnih raziskovalnih izletov še želimo. Naše sosednje države so še neznanka. Se razvijajo hitreje kot mi? Bi jih morali v čem posnemati? Se po njih zgledovati?
Spoznajmo njihov jezik, običaje, kulinariko…in še kaj.
To zmoremo?
Kjer je volja , tam je pot!
Ljuba Steblovnik
