Datum in čas
09. 04. 2026
Upokojene medicinske sestre se vedno rade odzovemo na srečanja, ki jih organizira Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Ljubljana pod vodstvom Đurđe Sima ter sekcije upokojenih, ki jo vodita Olga in Jana. Tudi v soboto, 9. aprila 2026, smo se z veseljem zbrale, da bi se družile ter skupaj odkrivale in doživljale nekaj novega. Vabilo je obetalo zanimiv dan.
Iz Tivolija smo se v lepem pomladnem jutru odpeljale proti Trubarjevi domačiji na Rašici pri Velikih Laščah. Tam sta nas prijazno sprejela Jana in njen mož, ki je bil naš vodič. Že na začetku vasi smo se ustavili pri Trubarjevem spominskem obeležju, postavljenem ob štiristoletnici prve Trubarjeve knjige leta 1951. Na njem so zapisane njegove besede, namenjene slovenskemu ljudstvu in narodni zavesti.
Pot smo nadaljevale do mesta, kjer naj bi stala prvotna Trubarjeva hiša z mlinom in žago venecijanko. Danes so v obnovljenih prostorih urejene galerija, čitalnica in gostilna. Sprejela nas je odlična lokalna vodička, ki je del svojega življenja preživela v Nemčiji, v Tübingenu, kjer je študirala protestantsko vero ter se poglobljeno ukvarjala s Trubarjevim življenjem in delom. Njena pripoved nas je zares popeljala v čas reformacije. Z zanimanjem bi jo poslušale še dlje, a nas je že čakala topla Janina ocvirkovka, ki je z jutranjo kavico teknila še posebej.
Vožnjo smo nadaljevale po slikoviti Dolenjski, pod Veliko, Malo in Travno goro, v »dolino suhe robe« proti Novi Štifti. Tam smo si ogledale baročno romarsko cerkev, zgrajeno med letoma 1641 in 1671, z mogočno 27 metrov visoko kupolo. Navdušile so nas bogate lesene oltarne rezbarije in veličastna stoletna lipa ob cerkvi.
Pot nas je nato vodila v Ribnico. Med vožnjo smo poslušale zanimivo razlago o Ribničanih, tako imenovanih »Urbanih«, ter o tem, kako danes ohranjajo tradicijo suhe robe predvsem kot del kulturne dediščine. Sicer pa kraj danes zaznamujejo tudi uspešna podjetja, kot so Inles, Riko, Inoterm in dejavnost podjetnika Škrabca.
V Ribnici smo se sprehodile po parku, kjer med potkami stojijo kipi znanih domačinov, med njimi tudi Jakoba Galusa Petelina, Trubarjevega sodobnika, zborovodje, organista in skladatelja.
Posebno doživetje je bil obisk Rokodelskega centra, kjer smo si ogledale prikaz izdelave »viter« za košare in prisluhnile razlagi v pristnem ribniškem narečju. Kot pravijo domačini: »Lajska je zakon!« Čeprav uporabljajo različne vrste lesa, ostaja resnica, da je »leska zakon«.
Tradicija suhe robe sega v leto 1492, ko je cesar Ribničanom dovolil prodajo lesenih izdelkov brez davka. Svoje izdelke – rešeta, žlice, grablje, posode in škafe – so nosili vse do Dunaja. Če je bilo še leta 1965 na tem območju okoli 400 izdelovalcev, sta danes ostala le še dva, predvsem zaradi ohranjanja dediščine. Podmladka skoraj ni več.
V prodajalni smo si z veseljem privoščile nekaj spominkov in uporabnih lesenih izdelkov za dom.
Dan smo sklenile z okusnim kosilom v gostilni pri Cenetu, ki nam je dalo energijo še za naslednji dan.
Iskrena hvala društvu in organizatorjem za lepo preživet dan, poln novih spoznanj in prijetnega druženja.
Sopotnicam pa – na svidenje ob naslednji priložnosti!
Ljuba Steblovnik
