SPOZNAVANJE ČRNE GORE IN OBISK NAJSTAREJŠE BOLNIŠNICE

Člani društva medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Ljubljana smo se 19.9.2022 odpravili na izlet po Črni gori in na obisk sester Frančiškank, ki so delovale na Golniku in leta 1946 odpotovale v Cetinje za potrebe dela v tuberkuloznem sanatoriju. Ogledali smo si tudi prvo bolnišnico v Črni gori in se srečali z vodstvom bolnišnice. Naužili smo se lepot te države, njihove gostoljubnosti in kulinaričnih dobrot. Po dolgem premoru pa smo se družili in izmenjali mnenja in kovali načrte za nadaljnja izobraževanja in izlete.

Naše druženje smo pričeli na avtobusu, ki nas je iz Zasavja odpeljal na Brnik. Kolegice, ki so prihajale iz Ljubljane in Idrije pa so prispele s svojim prevozom. Po uspešnih carinskih pregledih smo poleteli proti Podgorici. Že iz aviona smo opazovali lepote Skadrskega jezera in okolice. Prvi naš ogled je bil namenjen Skadarskemu jezeru, ki je največje jezero na Balkanskem polotoku in se nahaja na meji med Albanijo in Črno goro. Ime ima po Albanskem mestu Skader, po katerem nosi tudi ime. Na jezeru je 50 otokov in 168 km obale. Globina jezera je od 6m pa do 44m. Ob jezeru domuje 264 vrst ptic. Jezero je proglašeno za narodni park. Med plovbo ob morju lokvanjev se nam odpira pogled na gorovje.

Vodič nam poda zgodovino in večtisočletno dediščino Črne gore. Po uživanju v plovbi in lepi naravi se odpeljemo v Podgorico, kjer se nastanimo. Podgorica je glavno mesto Črne gore z okoli 200.000 prebivalci. Večer je bil namenjen spoznavanju starega mestnega jedra in druženju ob dobri hrani.

Naslednji dan našega potovanja obiščemo samostan Ostrog. Vozimo se po slikoviti naravi in cesta se proti koncu strmo vzpenja. Samostan Ostrog se mogočno dviga nad pokrajino, vklesan je v skalo in je na nadmorski višini 900 m. Samostan ima dve majhni cerkvi, zgornjo in spodnjo. Samostan je v 17. St ustanovil Vasilij Ostroški katerega relikvije v samostanu so romarski cilj mnogih ljudi iz celega sveta. Čeprav je to pravoslavni samostan, se tu srečujejo ljudje različnih religij. Imeli smo dovolj časa za obisk samostana in nakup spominkov.

Potovanje nadaljujemo do Črnega jezera, ki odslikava vrhove Durmitorja. Nacionalni park Durmitor je z več kot 50 vrhovi višjimi od 2000 m, najvišji vrh z 2523 m je Bobotov Kuk. Med vožnjo občudujemo gorske vrhove, širne planine, čudovita ledeniška jezera, smaragdna barva reke Tare, tipične gorske hiške, živino, ki se pase po prostranih travnikih in razgledi, ki jemljejo dih.. Peljemo se mimo Žabjaka, ki je središče nacionalnega parka in najvišje ležeče mesto na Balkanu. Tu je tudi smučarsko središče v Črni gori. Kmalu se pripeljemo do Črnega jezera, ki je ledeniško jezero in največje med 18-timi jezeri, ki ležijo v tem nacionalnem parku. Del poti smo se odpravili peš in tudi okoli jezera. V sončnem vremenu smo opazovali naravo v vsej njeni lepoti, v odsevu iglastega gozda in vrhov gora, ki obdajajo jezero. Po daljši vožnji smo v poznih večernih urah prispeli v Budvo. Namestili smo se v lep hotel Avala v bližini starega mestnega jedra.

Tretji dan smo se popeljali v Cetinje. Dopoldanski del programa je bil namenjen strokovni ekskurziji. Najprej smo obiskali redovnice Frančiškanke, ki so v Cetinje prišle 10.decembra 1946 na pobudo zdravnika, ki se je takrat izobraževal na Golniku. Redovnice so imele izobrazbo za nego bolnikov in so na Golniku predano negovale tuberkulozne bolnike. Mnoge so se tudi okužile in umrle v mladih letih. Dr. Popović je ustanovil tuberkulozni sanatorij v Črni gori in povabil 10 redovnic, ki so bile po 2. Svetovni vojni odpuščene iz Golnika. Bile so pionirke v tem sanatoriju in s svojimi znanji, strokovno usposobljenostjo omogočale nego tuberkuloznim bolnikom. V tem pretežno pravoslavnem in drugačnem okolju so te redovnice postale prijateljice z vsemi. Obiskali smo redovno hišo, kjer še danes živi 10 redovnic. Prijazno so nas sprejele, predstavile skupnost in zgodovino prihoda v Cetinje. V prijaznem klepetu in obloženi mizi je čas kar prehitro minil. Skupaj smo nato odšli na ogled v najstarejšo bolnišnico v Črni gori Danilo I, ki ima več kot 140-letno tradicijo. Tudi tu nas je sprejelo vodstvo bolnišnice in predstavilo delovanje bolnišnice in težave s katerimi se srečujejo. Po končanem obisku sva se v kratkem pogovoru zadržale z glavno medicinsko sestro bolnišnice Bosiljko Banović v njeni majhni, skromno opremljeni sobi poleg vhoda v bolnišnico.

Sledi vožnja na vrh Lovčena, kjer smo uživali v izjemnem panoramskem razgledu. Gorski masiv se strmo vzpenja iz jadranskega morja in s svojimi vijugastimi vrhovi ustvarja prečudovit fjord oz. zaliv Boko Kototsko. Narodni park Lovčen je znam po svojih naravnih in kulturno zgodovinskih znamenitostih in predstavlja narodni simbol Črne gore. Do mavzoleja vodi 461 stopnic, ki vodijo skozi tunele in pripeljejo do preddverja mavzoleja, kjer se nahaja Njegošev kip iz črnega marmorja in mogočna stebrišča. Po stopnicah se spustimo do grobnice, kjer je pokopan vladar in pesnik Petar II Njegoš. Njegovo najbolj znano delo je pesnitev Gorski vijenac. Na vrhu je tudi razgledna ploščad, ki ponuja čudovit razgled na Črnogorsko obalo in okolico.

Četrti dan gremo na pot že v jutranjih urah. Vozimo se do Porto Montenegrain in si ogledamo pristanišče. Vkrcali smo se na ladjo in si privoščili panoramsko vožnjo po Kotorskem zalivu, ki potnikom ponuja celodnevno doživetje, med plovbo pa odlično kulinariko kuharskih mojstrov. Imeli smo postanek za kopanje pri zalivu Mirište ali ogled atraktivne Modre jame. Med vožnjo po zalivu so za nas pripravili kosilo z izbiro dveh menijev. Ustavili smo se tudi pri slikovitem otočku “Gospa od Škrpelja” in si ogledali notranjost cerkve – muzeja. Vožnjo smo nadaljevali mimo baročnega Perasta, Prčanja in drugih slikovitih vasic ob obali in jo zaključili z ogledom Kotorja.

Zvečer smo imeli čas prosti čas za druženje, obisk starega mestnega jedra Budve ali kopanje v morju ali bazenu. Naslednji dan smo se počasi odpravili proti domu. Naužili smo se mediteranskega podnebja, se poučili v kulturnih in zgodovinskih znamenitostih in okušali bogato in pristno kulinariko. Mirna in romantična stara mesta, poživljajoč vonj po morju in hribovite gorske pokrajine bodo ostala v nepozabnem spominu. Marsikomu pa vzbudila željo po ponovnem obisku. Največji dar pa je bilo ponovno druženje v srečanjih, pogovoru in tudi obujanju težkih covidnih časov. Hvaležni smo ljubljanskemu društvu, da nam je prisluhnilo v želji po izletu in strokovnemu delu.

Zapisala: mag. Boža Pirkovič