Strokovno predavanje o tveganju za nastanek kronično ledvične bolezni

Datum in čas
27. 11. 2024


Upokojene medicinske sestre smo se dne 27.11.2024 odzvale povabilu predsednice upokojenih medicinskih sester gospe Olge Koblar. V prijetni društveni predavalnici smo se udobno namestile. Že sam pogled predavalnice pove, kako dobro društvo deluje. Na desni strani prostora so razstavljene številne pohvale, priznanja in časovni pomniki izjemnih dejanj skupnosti in tudi posameznikov. Na levi strani pa steno krasijo lepa likovna dela društvenih likovnih umetnic.

Gospa Milica Podobnik, višja medicinska sestra iz nefrološke klinike nam je posredovala bogate izkušnje in strokovno znanje iz nefrologije. V Sloveniji je zelo veliko obolelih ledvičnih bolnikov. Žal pa obolevnost še narašča. Bolezen nastane neboleče z zmanjševanjem delovanja nefronov, ki moteno in nepopolno filtrirajo kri. Neprimerna prehrana, debelost, kajenje, uživanje alkohola, zvišan krvni tlak, srčno žilne bolezni, druge spremljajoče kronične bolezni- najpogosteje sladkorna bolezen, genske obremenitve in avtoimuna obolenja, so najpogostejši vzrok za nastanek ledvičnega obolenja. Ker bolezen v prvi fazi poteka neboleče, jo redko dovolj zgodaj spoznamo. Opažamo pa lahko temne barve in peneč urin. Z laboratorijsko preiskavo dokažemo prisotnost beljakovin in eritrocitov. Povečan je krvni tlak, v napredovanju bolezni pa nastajajo tudi otekline- edemi. Z urejeno prehrano, pravilnim življenjskim slogom in uživanjem ustreznih zdravil lahko bolezen upočasnimo, ali pa celo povsem preprečimo komplikacije bolezni in odpoved ledvic. V dietni prehrani je največji poudarek na omejitvi uživanja slane hrane, torej zmanjševanje vnosa kalija, natrija in fosforja in omejitvi vnosa beljakovin in maščob. Ob tem pa je potrebno prejemati zdravila za zdravljenje drugih znakov bolezni. Če pa bolezen kljub tem ukrepom napreduje in ledvice odpovedujejo opravljati svojo funkcijo- filtracijo krvi, v krvi zastaja voda in druge odpadne snovi, nastopi uremija. V krvi določimo količino kreatinina in ob povišanih vrednostih spoznamo, da ledvice odpovedujejo in je potrebno nujno pričeti z nadomestnim zdravljenjem kot je dializa ali presaditev organa. Obvezno je potrebno zdraviti krvni tlak, jemati ustrezna zdravila za zmanjševanje izločanja beljakovin, urediti vrednosti maščob in sladkorja v krvi. Zelo pomemben in učinkovit ukrep pri kronično ledvični bolezni je tudi telesna aktivnost. Bolniki morajo dosledno upoštevati navodila zdravnika in drugih zdravstvenih delavcev. Poslušalke predavanja smo dobile zelo razumljiv vpogled o nastanku, poteku in zdravljenju kronično ledvične bolezni.

Gospa Olivera Šterk diplomirana medicinska sestra pa je strokovnjakinja  v dializnem centru. Ko kronično ledvično obolenje tako močno napreduje, da je organ nesposoben opravljati funkcijo filtracije krvi, lahko delovanje ledvic nadomestimo: s hemodializo, peritonealno dializo ali presaditvijo organa. Te metode zdravljenja so nujne, ko se delovanje ledvic zmanjša na 10-15% in so nujne za preživetje bolnika. Dializa odstrani odvečno vodo iz telesa, stranske presnovne produkte, kemične snovi in uredijo krvni tlak. Hemodializa je filtracija krvi s pomočjo umetne ledvice izven telesa s filtriranjem preko polprepustne membrane. Pri peritonealni dializi pa se kri očisti preko naravne membrane peritoneja v trebušni votlini. Polprepustna membrana deluje kot sito. Prepušča majhne delce, večje pa zadrži. Pri hemodializi kri iz telesa teče preko dializatorja, kjer se očisti in nato vrne v krvni obtok bolnika. Za izvedbo postopka je potrebna krvna črpalka, monitor, raztopine, kleme, senzorji in nastavki. Tudi te polprepustne membrane izločijo odvečno vodo in stranske produkte iz krvi v dializno raztopino. Preko žilnega pristopa se s fistulo povežeta vena in arterija, ki deluje približno 6 tednov. Bolnik je poučen, kako mora varovati fistulo na roki, še posebej, da ne pride do zapletov: zapora fistule, tromboza ali infekcija. Zdravljenje z hemodializo se izvaja 2-4 krat na teden in traja 3.5 ur. Bolnik z hemodializo lahko živi normalno doma. V službi , na počitnicah pa je potrebno kar veliko prilagajanja. Medicinska sestra mora imeti za izvedbo postopka hemodialize veliko znanja in empatije, saj je možno, da ima bolnik  med hemodializo tudi težave: od slabosti, bruhanja, glavobola, krčev in še druge težave. Seveda imajo hemodializni bolniki v dializnih centrih tudi prednosti. So pod stalnim nadzorom strokovnega osebja, se družijo s sobolniki, so varni in zanesljivo jih razbremenijo odvečne tekočine in strupov.

Oboleli, ki težje prenašajo hemodializo in težko dostopajo do dializnih centrov, se zdravijo v domačem okolju s peritonealno dializo. Z operativnim posegom pacientu vstavijo peritonealni kateter. Bolnik se nauči, kako ravnati s pripomočki, dializno tekočino in celotnim postopkom. Je samostojen, neodvisen, ni deležen zbadanja in si sam prilagaja izvedbo postopka. Tretji način zdravljenja kronično ledvično bolnega je transplantacija. Presaditev organa od umrlega, živosorodniškega in tudi nesorodniškega darovalca. Tak bolnik pa rabi veliko priprave – učenja pred posegom in po presaditvi, saj le tako bo postopek uspešen in v zadovoljstvo bolnika, strokovnih delavcev in oseb, ki ga obkrožajo.

Izredno, izredno lepa predavanja smo zaključile še s številnimi vprašanji. Zagotovo smo se razšle bogatejše s kakovostno nadgradnjo znanja.

Marija Filipič