Datum in čas
27. 04. 2024
Sledita povzetek in refleksija obiska razstave Van Gogha, ki sta ju pripravili podpisani avtorici in članici Upravnega odbora društva skupine članic in članov društva. Praznični dan – Dan upora proti okupatorju smo zbrane članice in člani društva namenili za obisk razstave, osvežitve poznavanja vloge in zgodovinskega pomena Trsta. Ob zaključku dneva smo zaradi delovnih nalog naše podpredsednice Nade Sirnik lahko namenili nekaj časa spoznavanju delovanja Centra za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič, Draga, Poslovna enota CUDV DRAGA, Dom in enota Center slovenska Istra Ankaran.
Pobudo za obisk razstave in enodnevni izlet so udeleženci sprejeli z velikim navdušenjem.
Đurđa Sima, predsednica društva
Trst v enem dnevu z Borisom
Z Društvom medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Ljubljana smo obiskali razstavo slikarskih del svetovno znanega nizozemskega slikarja Vincenta van Gogha (1853-1890) v muzeju Rivolttella v Trstu. Slikarjeva aktivna leta so vezana na desetletje slikarskega ustvarjanja (1881-1890). V tem obdobju je ustvaril približno 2100 umetniških del, od tega okoli 860 oljnih slik, večino v zadnjih dveh letih svojega življenja (Wikipedia). Postavljena razstava nam prikaže značilna ustvarjalna obdobja od temačnih slik s tematiko vsakodnevnih opravil ljudi, posebej žensk (Kmečka žena lupi krompir (1885), Kmečka žena kuha ob ognjišču (1885), Ženska, ki šiva, (1885). Prikazani so portreti moških (Glava mladega kmeta s šiltasto kapo, 1985) in njihovo delo ( Sejalec, (1988). Del njegovega opusa obsega še krajine, tihožitja in avtoportrete. V zadnjem ustvarjalnem obdobju je van Gogh prikazal barvitost pokrajine in ljudi. Umetnik je imel zdravstvene težave in je veliko njegovih del nastalo kot katarza globokega duševnega doživljanja. Edini, ki je imel razumevanje, ga podpiral in mu sočutno stal ob strani je bil brat Theo s katerim sta se dopisovala. V pismih bratu je pogosto opisoval svoje doživljanje: »Danes in včeraj sem narisal dve podobi starca s komolci na kolenih in z glavo v rokah. Pravi…preprosto dejstvo, da ima najrevnejši drvar, revir ali rudar lahko trenutke čustev in razpoloženja, ki mu dajejo občutek večnega doma, ki mu je blizu.
Z Borisom smo večji del dneva preživeli v sproščenem vodenju po mestu in ogledu pomembnih stavb. Tako smo ogledali Mestni muzej Sartorio, stavbo iz 18 stoletja, ki je nekoč pripadala znani družini, ki je trgovala z žitom. Dedinja, baronica Anna Segrè Sartorio (1861 – 1946), je z oporoko podarila mestu Trst vilo s parkom in bogato umetniško zapuščino, ki je leta1954 postala Mestni muzej. Tradicijo družine Sartorio je nadaljevala družina Costantinides, ki je med leti 1990 in 2006 finančno podprla prenovo večjega dela muzeja. Prostori prikažejo bogato zakladnico knjižnice, majhno kapelico, ki jo krasijo umetniška dela z nabožnimi motivi, in več sob s predmeti iz Istre, ki kažejo beneško umetnost med 14. in 18. stoletjem. Razstavljeno je tudi ohranjeno prvotno pohištvo družine Sartorio. Nikakor ne moremo mimo soban, kjer so si nekdanji lastniki zapolnili prosti čas z glasbo in igrami. Pogled pritegnila jedilnica, kjer razstavljen prefinjen jedilni servis iz meissenskega porcelana iz prve polovice 19. stoletja. V eni od sob je prikazano družinsko deblo prednikov z galerijo portretov družine Sartorio.
Prve omembe kraja Trst že v 2. stoletju p. n. š., ko so na tukajšnjem ozemlju Rimljani postavili vojaške tabore, še pred tem je obstajala keltska naselbina imenovana Tergeste. Odlična geografska in strateška lega z izhodom na odprto morje sta omogočili razvoj medkontinentalne trgovske dejavnosti. V pisnih virih preberemo da je Trst v 6. stoletju postal tudi škofija ki se je obdržala do sredine 13 stoletja, ko so druga mesta prešla pod beneško oblast, je Trst priznal oblast Habsburžanov, ki so več kot petih stoletjih vladavine pustili v mestu svoj pečat. Tukaj so se srečale različne kulture romanskih, slovanskih in germanskih prednikov, ki so bili iskalci dela in boljšega življenja. V Trstu je bila tudi močna judovska skupnost. Ustanavljanje gradbenih družb, povečanega obsega trgovanja in priseljevanje je zahtevalo širitev mesta.
Klasični Trst in njegovo zgodovino nam je s poglobljenim zgodovinskim in geografskim poznavanjem predstavil Boris, kar v neformalnem pogovoru, med sprehodom, kar nam je omogočilo pristen stik z kulturno dediščino mesta in življenjem ljudi v preteklosti. Zgodovinski viri navajajo da je mesto Trst doživelo največji vzpon po dograditvi železniške povezave z notranjostjo sredi 19. stoletja ter tako se povezal z kozmopolitskim Dunajem. Hkrati je bil Trst močno povezan s slovenskim zaledjem, saj pisni viri omenjajo, da je v njem v začetku 20. stoletja živelo več Slovencev kot v Ljubljani, ki je bila glavno mesto dežele Kranjske pod vladavino habsburškega cesarstva. Kontinuiteta povezav s slovenskim prebivalstvom ni nikoli prekinjena, bodisi v obliki zaledne oskrbovalne verige z živili (jajca, fižol, mleko), ali ko so se Slovenci priseljevali v bližnjo okolico z ohranjanjem svoje kulture in jezika. Ravno o slednjem govorijo še danes ohranjene slovenske vasi Lonjer, Dolina, Križ ter pisni in materialni viri shranjeni v muzejskih zbirkah, ki smo jo tudi obiskali.
Trst je med letoma 1382 do 1918 pripadal Avstriji. V 19. stoletju je v Trst prihajala Elisabeth Amalie Eugenie, (1837-1898), avstrijska cesarica Avstrije in kraljica Madžarske od leta 1854, ko se je 17- letna poročila s cesarjem Francem Jožefom I. Formalno življenje in dvorni bonton sta bila v nasprotju s pričakovanji z njenimi osebnimi nazori. Kmalu po poroki je rodila deklico Sophie (1855-1857)), ki je komaj dveletna umrla zaradi vročine, kmalu je rodila drugo deklico Giselo (1856-1932) in je leta 1858 Elisabeth končno rodila dediča, Rudolfa Franza Karla Josefa (1858–1889). Sin Rudolf je zaradi prepovedane ljubezni storil samomor. Cesarica Sisi je imela zaradi slabih odnosov s taščo, družinskih tragedij in mnogih trenj znotraj cesarstva vse pogosteje obdobja hude depresije, ki jo do konca življenja ni pozdravila. Zaradi težav z zdravjem je Sisi večkrat potovala v kraje z milo klimo, daleč od dunajskega dvora. Eden od krajev je bil grad Miramar, ki ga je zgradil Maksimiljan Habsburški, brat Franca Jožefa, ter ga poimenoval Miramar kar v španščini pomeni, pogled na morje. Gradnja je bila končana leta 1870 vendar nadvojvoda Maksimiljan nikoli ni v njem prebival, saj je bil leta 1867 ustreljen v Mehiki. Grad Miramar je služil kot občasna rezidenca Habsburžanov in v njem je rada prebivala cesarica Elizabeta (Sisi) in prestolonaslednik Franc Ferdinand (1863-1914), ki sta umrla nasilne smrti.
Prepuščeni odličnem vodenju smo nadaljevali v počasni hoji do mestnega središča in se ustavili na Trgu zedinjene Italije (Piazza Unita Italia) in predstavlja simbol moči pristaniškega mesta in enega izmed največjih trgov v Italiji z mogočno arhitekturo in Fontano štirih celin (1751) kot zaključek mestnega vodovoda ki je bil zgrajen po načrtu Marije Terezije. Mesto na trgu kjer je imel Mussolini govor leta 1938 je bil označen z napisom in šopkom rož Nikoli več vojn. Nedaleč od Trga se nahaja Veliki kanal (Canal Grande di Trieste), kjer je bilo leta 1765 zgrajeno dolgo pristanišče in mandrač, danes je obdan s številnimi kavarnami, restavracijami in dvema veličastnima cerkvama. Obmorska lega Trsta je omogočila razvoj pomorstva, saj je pristanišče že od štirinajstega stoletja krepilo svojo gospodarsko moč ter postalo eno pomembnejših pristanišč v Sredozemlju v okviru tedanjega avstrijskega imperija. Leta 1719 mu je avstrijski nadvojvoda in cesar Karl VI podelil status svobodnega pristanišča. Prestol je nasledila hči Karla VI, mlada Marija Terezija, ki je dobro poznala ekonomsko politiko in Trst postavila na zemljevid najpomembnejših evropskih pristanišč. Uvoz kave je bil med najpomembnejšimi dejavnostmi tržaškega pristanišča, in že leta 1748 so se v mestu odprle prve kavarne, ki so spremenile navade ljudi, postale zbirališča intelektualcev, kjer se je razpravljalo o pomembnih družbenih problemih, s premikom k znanju, ki jih je z odpiranjem šol sprožila Marija Terezija. Trgovanje s kavo je spodbudilo k ustanovitvi stanovske organizacije trgovcev s kavo (Associazione degli interessi nel commercio del caffè) leta 1891, ki obstaja še danes. Blagovno znamko kave Hausbrandt (Specialità Caffè Hausbrandt), je leta 1892, ustanovil Hermann Hausbrandt, poveljnik avstrijske trgovske mornarice. V dolgi zgodovini uvoza, skladiščenja in praženja kave je Hausbrandt ohranil sloves najboljše kave.
Med pogovorom smo spoznali tudi pomembne osebnosti in predstavnike slovenske skupnosti v Italiji. V celotnem slovenskem prostoru so dobro uveljavljeni literati Vladimir Bartol, Igo Gruden, Miroslav Košuta, Boris Pahor, Alojz Rebula idr., zgodovinarja Jože Pirjevec in Marta Verginella, novinar Jurij Gustinčič, slikar Avgust Černigoj, nogometni trener Edoardo Reja in drugi. V Trstu so živeli in ustvarjali Julius Kugy (1858-1944), Marij Kogoj (1892-1956), Lojze Spacal (1907-2000), Jože Tominc (1790-1866), (Borut Pahor (1913-2022), Edo Mihevc (1911-1985) in drugi.
Slovenci (okoli 57 000), ki so živeli v Trstu so na prelomu iz 19. v 20. stoletje, v obdobju največjega gospodarskega vzpona, so želeli poudariti svoj vpliv v središču mesta. Zato so med letoma 1902 in 1904, dali zgraditi Narodni dom po načrtih Maxa Fabianija. Stavba je bila večnamenska in zelo funkcionalna saj predstavljala mesto v malem (knjižnica, kavarna, glasbena šola, dvorana). V Narodnem domu (1904–1920) je bil sedež številnih slovenskih in slovanskih organizacij ter ustanov. Postal je shajališče kulturno umetniškega življenja Slovencev z razgibanimi vsebinami v 15 letih delovanja. Socialno politični nemiri in prva svetovna vojna so spremenili dogajanje, kar se je kazalo že s prvim napadom na dom leta 1919. Leta 1920 so italijanski nacionalisti v močnem napadu obkolili Narodni dom, razbili vhodna vrata, vdrli vanj, polili petrolejem in bencinom ter podtaknili ogenj, ki je hitro zajel višja nadstropja. Gasilciem je bilo prepovedano gasiti požar, s škropljenjem so ščitili le okolne stavbe, ko je ogenj zajel celo stavbo o čemer je govoril, ob stoletnici požiga Narodnega doma. Takrat živeči očividec, naš pisatelj Borut Pahor (1913 – 2022).
Po letu 1945 je Trst z okolico pripadel Jugoslaviji. Mirovna pogodba z Italijo iz leta 1947 ni v celoti določila mej med državama, saj je bilo Svobodno tržaško ozemlje razdeljeno na cono A, ki je bilo pod anglo-ameriško vojaško upravo, in cono B, ki je bilo pod jugoslovansko vojaško upravo. Čas po 2. svetovni vojni je Trstu s ponovnim postavljanjem meja prinesel izgubo velikega dela zaledja. Meddržavna Osimska pogodba leta 1975 med Italijo in takratno državo SFR Jugoslavijo je uredila meje na kopnem in morju in odnose pri pospeševanju gospodarskega sodelovanja. Republika Slovenija je postala pravna naslednica Osimskih in vseh drugih dvostranskih sporazumov, sklenjenih z Italijo šele z osamosvojitvijo 31. julija 1992.
Tržaški Slovenci so bili ponosni in zavedni čuvaji slovenske nacionalne identitete, tudi kot pogumni Tigrovci, ki so pod fašizmom predstavljali trdno zavedno obrambo slovenstvu v teh krajih. Jože Primožič Pino (1915-1941) in drugi protifašistični aktivisti so delovali v ilegalnih organizacijah ter kazali močen upor fašističnem terorju. V prvem tržaškem procesu (leta 1930) so bili obsojeni in ubiti pri Bazovici Tomažičevi prijatelji: Ferdo Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič. V drugem tržaškem procesu leta 1941 je bil obsojen na smrt Pinko Tomažič skupaj z znanimi Tigrovci in ubit na Opčinah pri Trstu.
Povzetke zapisala Radojka Kobentar
Likovnice DMSBZT Ljubljana smo si na organiziranem izletu društva ogledale razstavo nizozemskega slikarja Van Gogha v Trstu. Slovenski praznik upora proti okupatorju smo izkoristili za kulturni in izletniški dan . Menile smo, da Van Gogha kar dobro poznamo pa smo bile presenečene, da le ni tako…
Slikarjevo zgodnje obdobje v risbi nam je dokazalo, da je bila risba ključna tudi pri njegovem slikanju. Bil je dober risar, kolorit je zaznamoval njega in izrazni stil . S svojstvenostjo je vnesel slikarsko prepoznavnost in posthumno slavo…
Zamislimo si nas in naše analiziranje njegovega psihofizičnega stanja po ogledu lepe razstave…Ob Velikem kanalu smo ugotavljale, da smo zadovoljne z našim slikanjem tudi zato, ker smo prvo medicinske sestre nato likovnice…
Hvala za tako lepo praznično druženje…
Kdor zna pa zna, kajne..
Majda J. Brunšek
(likovna dejavnost)