Datum in čas
24. 02. 2024
Pohodniki hodimo po njunih poteh…
Radi se družimo. 24. februar je že, pogrešali smo drug drugega…hojo, svež zrak, gibanje v naravi… Danes smo združili vse to in še obiskali znamenit dogodek v galeriji v Zagrebu, ob svetovni razstavi ob 140 letnici rojstva Ivana Meštrovića, znanega hrvaškega kiparja.
Avtobus se je v Grosupljem napolnil. Bilo je še temno jutro. Ponoči je deževalo, a napovedan je bil suh dan. Imamo srečo z vremenom. Pri Čatežu ob Savi je svetloba na vzhodu pred nami že osvetlila dolgo pogorje Medvednice z vrhom Sljeme (1030m), s televizijskim in razglednim stolpom. Tja smo namenjeni. Na tri urni pohod in nazaj z gondolo, ker imamo še danes obisk dveh muzejev.
Jutranji ogled mesta Zagreb z avtobusno krožno vožnjo nam je dal vpogled, kako veliko in pestro je to mesto. Tukaj sta bila tudi prvi radio in živalski vrt na Balkanu. Peljali smo se po ljubljanski vpadnici proti centru, videli smo glavne mestne znamenitosti in pomembne zgradbe, železniško postajo, Trg bana Jelačića, botanični vrt sredi mesta, obnavljajočo mestno stolnico, poškodovano pri zadnjem potresu leta 2020…
Zagreb ima od leta 2022 novo zgrajeno gondolsko žičnico na Sljeme. Zanimivo, da smo se na Sljeme odpravili točno dve leti od obratovanja nove žičnice. Pri spodnji postaji smo izstopili iz avtobusa. Pripravili smo se na pohod na vrh in uživali v lepi, nenaporni hoji. Na začetku pohoda smo najprej videli staro postajo gondolske vzpenjače, ki ni več v uporabi vendar jo obnavljajo! Pohod smo nadaljevali mimo nekdanje rezidence voditelja »hrvaške države« med drugo svetovno vojno. V stavbi, ki je danes samo še ruševina je bil do požara hotel. Tukaj so nogometaši Dinama leta 1967 proslavljali zmago v tekmovanju kup Velesajamskih gradova, danes Evrolige.
Res je, da imajo do vrha speljano široko asfaltirano cesto in na sobotni, šolsko – počitniški dan, je bilo kar precej avtomobilov na njej. Pot na vrh je lepa, široka, uhojena, umikali smo se le gorskim kolesarjem…za vse je bilo dovolj prostora, le opažen moraš biti…in previden, saj pohodniška pot 8x prečka avtomobilsko cesto, preden prideš do nekdanje bolnice Brestovac.
Ne daleč pod vrhom Sljemena, je od leta 1909 deloval sanatorij in bolnišnica Brestovac za pljučne bolezni, tudi tuberkulozo. Vse do leta 1963. Potem so jo zaprli in pokradli in uničili vse kar je bilo vredno… Danes stoji samo še ogrodje stavb in dolg od strani pokrit hodnik za ležeče bolnike na zraku. To je bil čas Jugoslavije, čas pred pojavom antibiotikov in drugačno zdravljenje pljučnih bolezni. Za kaj vse bi lahko uporabili te tri velike objekte nekdanje bolnišnice? Tukaj bi lahko bil hotel, stanovanja, bolnišnica… Takrat župan mesta Zagreb, Milan Bandić je želel bolj potihem nekaj od tega zgraditi. Zato je dal na začetku spremeniti traso gondolske žičnice. Tik nad opuščenimi objekti pa je dal postaviti vmesno postajo vzpenjače, kjer bi bodoči uporabniki teh objektov lahko izstopili…
Na vrhu Medvednice, na Sljemenu, je visok razgledni stolp z razgledom na vse strani in v dolino mesta Zagreb. Bila je kar dobra vidljivost in razsežnost mesta se je dobro videla. Privoščili smo si prigrizek, čaj ali kavico in slabo urico še za pogled na tekmovalno smučarsko stezo. Seveda brez snega. Podnebne spremembe vplivajo na zasneženost in zato tukaj ni več tekmovanj za svetovni pokal v alpskem smučanju, katere bi vsi želeli. V spomin na te čase, sta v domačem naselju pri spodnji postaji gondolske žičnice Gračansko Dolje, svetovno znana smučarja brat in sestra Janica in Ivica Kostelić postavila spominsko otroško igrišče.
Preden smo zapustili Sljeme so se nekateri z dvigalom v televizijskem stolpu odpravili še na najvišjo točko mesta Zagreb na 1114 metrov visoko razgledno ploščad. V spodnjem delu stolpa bodo odprli muzej največjih uspehov hrvaškega športa. Ob 16. uri smo z novo gondolo potovali nazaj do spodnje postaje. Namenjeni v center mesta. Peljali smo se z mestnim tramvajem in si želeli, da bi vsaj takšnega imeli tudi v Ljubljani.
Še nekaj sprehoda smo imeli po mestu Zagreb, metropoli, na 122.m nadmorske višine. Na Banskih dvorih smo videli, kje je sedež hrvaške vlade in urad predsednika vlade. Palača je bila zgrajena v 19. stoletju. V njej je živel in umrl znamenit ban Josip Jelačič. Šli smo proti veliki mestni galeriji Klovićevi dvori. Na pomembno svetovno razstavo Ivana Meštrovića.
Obisk obsežne razstave z več kot 200 umetniškimi deli velikega hrvaškega umetnika (1883 – 1962), ki ga primerjajo z italijanskim kiparjem Michelangelom Buonarottijem (1475 – 1564) in njegovim vzornikom Augustom Rodinom (1840 – 1917).
Kritiki so zapisali, da je Ivan Meštrović »največji fenomen svetovnega kiparstva«, »najznamenitejši hrvaški kipar«, »najboljši umetnik po renesansi«, »eden največjih umetnikov 20. stoletja« in tudi politični aktivist, kar je potrdil s svojimi deli. Bil je tudi med ustanovitelji Jugoslovanskega odbora leta 1915. Takrat so Frano Supilo, Ante Trumbić in Meštrović poizkušali preprečiti zavezniška pogajanja z Italijo, pri zmanjšanju njenih apetitov do hrvaškega in slovenskega ozemlja.
Ivan Meštrović je zgodnja leta preživel v Otavicah na Hrvaškem, kjer so prepoznali njegov umetniški talent in ga napotili v uk h kamnoseškemu mojstru Pavlu Biliniću v Split. Spoznanja, da gre za velikega umetnika, so mladega Meštrovića pri 17 letih pripeljala na Dunaj. Končal je formalno akademsko izobrazbo (3 letni študij kiparstva in dveletni študij arhitekture).
Živel je v nemirnem obdobju balkanskih vojn, prve in druge svetovne vojne, kar je zaznamovalo njegova dela.
Bil je izjemen človek, ne le umetnik, tudi poznavalec kulturnega in političnega prostora (družina Karađorđević, italijanski kralj Viktor Emanuel III Savojski, britanska kraljeva družina, princesa Patricia Connaughtska).
V času prve sv. vojne je bil v Benetkah, kjer si je s somišljeniki prizadeval doseči osvoboditev Srbov, Hrvatov in Slovencev izpod Avstro-Ogrske in združitev v okviru skupne države.
Med obema vojnama je živel v različnih krajih po Evropi in ustvarjal v svetovnih centrih v Parizu, Cannesu, Zagrebu, Beogradu, Rimu, Ženevi in Lusianni.
Od leta 1922 je služboval kot profesor na vseučilišču, leto kasneje pa postal rektor Akademije likovnih umetnosti v Zagrebu. Imel je vrsto samostojni razstav in sodeloval v številnih skupinskih razstavah doma in po svetu.
Samostojno je razstavljal tudi na XI Bienalu v Benetkah, londonskem muzeju Victorija in Albert, v Parizu, Pragi, New Yorku, Buffalu, Detroitu, Rochestru, Chicagu, ST. Louisu, Bostonu, Clevelandu.
Leta 1947 je odšel v ZDA. Tam je živel. Imenovali so ga za profesorja na umetniški šoli pri Syracuse University v New Yorku.
Od leta 1955 je živel in predaval na postdiplomskem študiju vseučilišča Notre Dame, South Bend v Indiani. 16. februarja 1962 je v Indiani končal bogato življenjsko pot.
Velik humanist, umetnik in svetovljan je pustil zanamcem zakladnico umetniških del neprecenljivih vrednosti!
V galeriji Klovićevi dvori so bile razstavljene monumentalne skulpture. Tudi »Djevojka z lutnjo«, ki izstopa s svojo dovršenostjo telesnega giba, čutnosti in obrazne mimike in celostno ujemanje z dojemanjem glasbenega ustvarjanja.
Najzgodnejše Meštrovićevo delo je »Vrelec življenja«, s katerim je prepoznaven na Dunaju. Njegova dela kažejo na izjemno natančnost pri upodabljanju ženskih likov ( npr.: Kontemplacija, Sanjarjenje, Čakanje), religiozni prizori ( Devica z angeli, Devica z otroci, Perzefona, Atlantida) in običajne religiozne aktivnosti molitev, ljubkovanje otrok (Mati uči svojega otroka moliti, Mati in otrok, Mati z otrokom). Predvsem je dovršen kip ženske, v značilni dalmatinski noši, njegova mati Marta , ki je zaznamovala njegovo življenje in simbolizira hrvaški narod, nosi ime »Zgodovina Hrvatov.«
V življenju je Meštrović opazoval ženske like v kamniti Dalmatinski Zagori. Liki žensk so znali v neugodnih življenjskih pogojih uskladiti težaška dela in družinsko življenje. Ob rojevanju otrok so skrbele še za pridelek in živino.
Umetnik je s čutno natančnostjo, s poznavanjem psiholoških značilnosti, poglobljenim smislom za človeško telo, znal vklesati čustva, trpljenje, umirjenost, krik, sanjavost, žalost, hrepenenje, igranje instrumenta… Njegov opus upodablja resnične znance z vasi in osebnosti iz kulturno-političnega življenja.
Pomembno je omeniti, da so njegova dela zajela tudi junake in upore v Kosovski bitki in upor proti takratni Avstro-Ogrski monarhiji.
Njegova nepremična dela so ostala razseljena po svetu in po državah tedanje domovine Jugoslavije od Beograda spomenik Neznanemu junaku na Avali in na Kalamekdanu, kip Pobednika ter zahvala Franciji kot pomoč v prvi sv. vojni – do Lovčena, Njegošev mavzolej in drugje po svetu kot tudi spomenik Nikoli Tesla v Zagrebu. Posebej pomemben je spomenik na Avali. Povsod po svetu so spomeniki neznanemu vojaku, tukaj pa je spomenik neznanemu junaku iz reševanja srbske vojske v prvi svetovni vojni.
Mesto Zagreb. Metropola, ponoči. Ob vračanju smo se sprehodili še skozi zagrebško posebnost zgodovinskega pomena. Pod mestom, pod hribom Grič, je dolg tunel, zgrajen za zaklonišče v drugi svetovni vojni. Pred nekaj leti je bil očiščen in je nova turistična atrakcija mesta. Posebej ob novoletnem slavju.
Kaj pa obljubljena Čokoladnica? Spoznali smo zgodovino pridobivanja kakava iz katerega izdelujejo čokolado. Seveda, preizkusili in nakupili smo čokolad in sladkih bonbonov, še za domov v Muzeju čokolade. Kraš, sladka trgovina v mestu tudi še obstaja…
Ob mestnem parku na parkirnem mestu pri železniški postaji nas je čakal avtobus. Ura je bila že 20… Še na večerjo in špagete carbonara ali z mesno polivko smo zavili, a to na naši, slovenski strani. Njami, prijalo je in dobro je bilo!
Po skupni večerji smo si kar v avtobusu ogledali nekaj fotografij veličine nekdanje bolnice Brestovac. Nada in Đurđa sta držali platno in videli smo veličino takrat največje bolnišnice za pljučne bolezni v Evropi.
Hvala vodjema, naši predsednici Društva medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Ljubljana, gospe Đurđi in Borisu za vso skrb, lep dan in organizacijo. Vodenje in vse posredovane informacije. Nepozabno, enkratno je bilo!
Radojka Kobentar, o umetniku
Ljuba Steblovnik, februar, 2024