V društvu “pokriva” podružnico Zasavje in že leta je nepogrešljiva s svojo uvidevnostjo, pripadnostjo združenju in smislom za vse lepo. Obdobja številnih obveznosti v poklicu, ki ga občuti kot poslanstvo, se prepletajo z delom v društvu, skrbjo, da bi podružnica dobro delovala, pa tudi smislom za organizacijo izletov, kar pravih pohodov v planine, ki jih ima neizmerno rada. To prenaša tudi v društvene vrste in okužila nas je z izleti v gore, ki jih opiše takole:
Tako kot smo se vzpenjal, se je dvigovala megla in na prvi jasi sta nas že pozdravila še megleno sonce in travnik, poln gob – dežnikaric. Seveda se jim nismo mogle odreči in smo v mislih že pripravljale domače kosilo: ocvrte dežnikarice, dežnikarice v solati, posušene dežnikarice in celo shranjene v skrinji. Sledil je vzpon po gozdu, polnem kostanja, tu pa tam jurček ali turek, brezovček in polno drugih užitnih gob. Prišle smo do kraja Razbor, kjer se odpre pogled na vse štiri strani in pozdravilo nas je čisto “ta pravo” sonce v vsej svoji toploti. Obsijalo je čudovito obarvana drevesa zelenih, rumenih, rdečih in jesensko rjavih barv.
Občudovanje in doživljanje narave kot nekaj najbolj pristnega dopolnjuje Marija Filipič s predanostjo
svojemu vrtu, o katerem govori s ponosom. Predvsem rože so njena ljubezen. Pa še nekaj: muzejsko zbirko starih predmetov s področja zdravstvene nege, ki jo v društvu kot hrčki ustvarjamo za zgodovino, je opremila z najlepšimi starimi primerki: otroška posteljica, stara železna omara in veliko drugih stvari. Hvala, Marija.