Priznanja DMSBZT Ljubljana 2000

Dobitniki Srebrnega znaka 2000 so

Ga. Marjeta Rupar

Marjeta, naš odmev in sončni žarek” je napisano na rdeči mapi (pravi, da ji daje energijo celo rdeča podloga pod plaščem), kjer shranjujemo pisma, podobna umetninam. Kot nevidna dobra vila nam jih podtika pod vrata delovnih sob. Znana je po posebnem načinu sporazumevanja s tistimi, ki jih ima rada. Teh pa je nepreštevno veliko. Rdeči, oranžni, rumeni, lila, listi so opremljeni s slikami. Sledijo sporočila, kot iz vesolja nam pošilja dimne signale, dobre misli, iskrene želje, ponavadi v verzih, da bi dobro delali in bili srečni.

Takole se glasijo:

  • Z velikim spoštovanjem spremljam delo vaših rok, predvsem pa idej, ki nimajo mej.
  • No, in tako se naše misli uredijo in nenadoma, kljub počivanju, ne spijo. Takrat pa druga za drugo pridejo ideje. Če zorijo, so podobne malinam. Ponujajo se in čakajo obiralcev. Če teh ni, se posušijo, izgubijo sijaj in čakajo na ponovni maj…
  • Definicija zdravja nam je znana in se jo učimo brez dlake na jeziku. Dlako čutimo takrat, ko zbolimo in smo obravnavani… žal ne celostno in celovito. Kako obvarovati telo, dušo in duha, da nas že bolha ne vrže na tla?
  • Življenje ima zanesljivo tudi svojo kakovost. Če živimo za druge in se pri tem tudi sami bogatimo, na svoji življenjski poti samo dobro dobimo.
  • Dobro je že to, da skupina, ki je v naši regiji vodilna, s svojimi domislicami dokazuje, da kreativnost ne zmrzuje. Če pa je kdaj “zmrzal”, ne traja celo večnost, tako da hitro izdihne vso svojo tečnost…

ga. Fanči Lampret

Gospa Fanči Lampret medicinska sestra, ki je pričela delati z otroci, vmes opravljala različne službe, končala pa uradno s starostniki, neuradno pa nikoli. V društvu je dolgo obdobje pokrivala domove starejših. Ljubezen do te skupine ljudi ji je ostala in vedno več je je. Delo z “njenimi” varovanci jo zapolnjuje, namesto besed jo “izdajajo” dejanja. Njena varovanka jo opisuje takole: Poosebljena dobrota, skromna, že skoraj asketska do sebe in bogata do drugih. Starosti na zapečku prižiga luči in po evangeliju jo vidijo kot izvir žive vode. Asocira na Kuntnerjevo pesem Prižgite luči. Za ceno lastnega žrtvovanja, ki ga imenuje dar, je pripravljena pomagati, tolažiti, polagati roke na utrujena telesa in prisluhniti duševnim stiskam ljudi. V nekem smislu spominja na mater Terezo, lahko bi jo predlagali za Slovenko leta.

Sama pravi, da rada počne mnoge stvari, ki ji vse bogatijo življenje. Pribrzi na kolesu, obložena s cekarji, posodicami in vrečkami z doma narejenimi dobrotami. Kot fantom se pojavi, pozdravi, preseneti s koščkom dobrega biskvita in odbrzi, kot bi ji gorelo pod kolesi.. Večna uganka, kako na kolesu obdržiš tako imenitno pričesko. Ukvarja se tudi z reikijem; zelo dobro dene, verjemite, njen dotik in topla energija. Pravi, da jo jemlje iz zemlje, neba in od boga.

Odkar je v penziji, vstaja ob pol petih zjutraj, poskrbi za svoje domače, oba psička, nato pa se začne njem “pravi” delovni dan. Če ni na kolesu, pridela spotoma še zelenjavo za vso širšo družino, zelenjavni vrt je njen ponos. Seveda, pa fotografije, tisoče fotografij je posnela Fanči. Znana je bila kot odlična društvena fotografka. Ampak, fotografirala je samo druge, sebe nikoli. Pa še razvijanje filmov je bilo večno sporno, saj ni nikoli nič stalo. O sebi ne zna povedati ničesar, pa še fotografije smo ji izpulili iz rok, da jo sploh lahko predstavimo.

Ga. Nada Butinar

Gospa Nada Butinar je dolgoletna članica društva, “pokriva” ginekologijo, kar pomeni, da bo udeležba na katerikoli prireditvi društva s te enote vedno dobra. Pa še eno strast ima, ki smo jo s pridom izkoristili. Rada potuje, kar pomeni, da to privošči tudi drugim. Kar cele avtobuse si omisli, ki razvažajo naše izletnice po vsej Sloveniji, pa še po morju se vozijo z barkami. Ukvarja se z vodiči, odkriva nam vedno nove kraje, pa z martinovimi in drugimi pojedinami in “šopingom” v Italiji. Kompasovo telefonsko številko ponavlja verjetno v sanjah. Ko pa je treba za nagrado s Kompasom na končni izlet, prepusti priložnost kolegici, ki ji za povrhu uspe veliki met – dobitek na tomboli – dve avionski karti za Ameriko. Ampak Nada se tolaži, da njej to ne bi nikdar uspelo, svoji namestnici pa privošči sanjski izlet. Ob pravem času je na pravem mestu, nobenih razlag in nepotrebnih vprašanj. Oglas v UTRIP, pa na pot, brez nezgod. Racionalno, kot da bi želela človeku prihraniti kakšno minuto; kar obljubi tudi uresniči. V društvu delala aktivno že več kot deset let. Nobene kritike, samo pomoč in razumevanje. Pri tem pa ostaja vitalna, naša “pankerica” v črnem usnju, ali študentka v škotskem krilu, ki obožuje moderno glasbo, se potaplja v morju in skrbi za mladostni videz. Nikoli čisto v ospredju, pa vedno budna, razmišljajoča in pripravljena na sodelovanje. Svoje mnenje pove pošteno, jasno in razumljivo. Izobraževanje ji je pripelo kanček večje samozavesti, zato srečno, Nada pri diplomi, pa ne pozabi, še bi kam šli! Načrt izletov za prihodnje leto je verjetno že izdelan…

Ga. Marija Filipič

V društvu “pokriva” podružnico Zasavje in že leta je nepogrešljiva s svojo uvidevnostjo, pripadnostjo združenju in smislom za vse lepo. Obdobja številnih obveznosti v poklicu, ki ga občuti kot poslanstvo, se prepletajo z delom v društvu, skrbjo, da bi podružnica dobro delovala, pa tudi smislom za organizacijo izletov, kar pravih pohodov v planine, ki jih ima neizmerno rada. To prenaša tudi v društvene vrste in okužila nas je z izleti v gore, ki jih opiše takole:

Tako kot smo se vzpenjal, se je dvigovala megla in na prvi jasi sta nas že pozdravila še megleno sonce in travnik, poln gob – dežnikaric. Seveda se jim nismo mogle odreči in smo v mislih že pripravljale domače kosilo: ocvrte dežnikarice, dežnikarice v solati, posušene dežnikarice in celo shranjene v skrinji. Sledil je vzpon po gozdu, polnem kostanja, tu pa tam jurček ali turek, brezovček in polno drugih užitnih gob. Prišle smo do kraja Razbor, kjer se odpre pogled na vse štiri strani in pozdravilo nas je čisto “ta pravo” sonce v vsej svoji toploti. Obsijalo je čudovito obarvana drevesa zelenih, rumenih, rdečih in jesensko rjavih barv.
Občudovanje in doživljanje narave kot nekaj najbolj pristnega dopolnjuje Marija Filipič s predanostjo

svojemu vrtu, o katerem govori s ponosom. Predvsem rože so njena ljubezen. Pa še nekaj: muzejsko zbirko starih predmetov s področja zdravstvene nege, ki jo v društvu kot hrčki ustvarjamo za zgodovino, je opremila z najlepšimi starimi primerki: otroška posteljica, stara železna omara in veliko drugih stvari. Hvala, Marija.