Saša Kotar je medicinska sestra z dolgoletnim stažem v DMSZT Ljubljana, saj jo je pot zanesla v društvene vode že kot dijakinjo Srednje zdravstvene šole v Trbovljah. Njena specialnost je nenehno strokovno izpopolnjevanje, zato ne miruje niti sedaj in je kot ženska srednjih let tudi absolventka andragogike na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Opravlja delo sindikalne zaupnice Sindikata delavcev v zdravstveni negi , SE Kliničnega centra, kar uspešno združuje z delovanjem društva. V sebi združuje nasprotja.
Metulj jo popelje v svet, ker ljubi izlete, pohodništvo, popotovanja, vožnjo s hitrimi avtomobili. S pesmijo na ustih, se z njegovo pomočjo prelevi v čutečo , nežno žensko, ki se z nasmehom prepusti objemu Dedka mraza in ponovno za hipec postane otrok.
Delovanje društva bi bilo brez nje okrnjeno, kajti ravno z svojo raznolikostjo ustvarja harmonijo. Ne ovinkari, kadar govori, pove naravnost in pošteno, kadar poje, poje glasno in jasno. Želela je, da napišem: “Prijetno je biti pomemben, a bolj pomembno je biti prijeten..” ( John Cassies)
Za nas je pomembna in prijetna. Želimo ji veliko sreče pri diplomi, življenje brez lateksa in naj se z metuljem ne ustavita, samo spočijeta in oddahneta.
Seneka je rekel: Kdor dobro dela naj molči, govorijo naj tisti, ki jim je dobro storjeno. Zato bom jaz govorila v imenu društva, kajti Marjana je bolj tihe sorte ženska. Ženska, ki sedi ljubko in sproščeno, ima roke pri miru in posluša z razumevanjem. Noče in ne želi biti vidna in opazna, toda njeno delo jo izdaja in z njim postaja vidna in opazna tudi ona.
Zaposlena v Bolnišnici Postojna ostaja zvesta svojemu kraju, poznanemu bolj po Postojnski jami kot bolnišnici. Toda v čarobnih globinah Postojnske jame, je bila soustvarjalka zavezništva med stotinami medicinskih sester, ki so si letošnji 12. maj izbrale jamo za svoje zavetje.
Marjana ni samo ženska in medicinska sestra, je tudi žena in mati. Svoje proste trenutke rada izkoristi za branje dobre knjige in sprehode po gozdu, posebno jeseni, ko so gozdovi polni gob. Napisala je:” Ob telefonskem klicu Irene, da sem predlagana za srebrni znak društva, moram priznati, da sem bila zelo presenečena. Vedno sem razmišljala, da to priznanje pripada drugim, bolj zaslužnejšim kot pa sem jaz.” Mi vemo, da si ga zasluži.
Sama o sebi pravi: Rodila sem se doma na Šutni v Kamniku. Mama Pavla je bila babica, medicinska sestra. Večino porodov je vodila doma. Oče Franc je bil mizar. Delal je krste in pogrebno opremo. Zaradi raznolikosti poklicev svojih staršev, sem imela lepo in zelo poučno otroštvo.
Po končani srednji babiški šoli in nepozabnih predavanj prof. Vita Lavriča o porodništvu in ginekologiji, sem se odločila za višješolski študij medicinske sestre.
Svoje znanje izpopolnjujem strokovno kot medicinska sestra, poleg tega se nenehno učim alternativnih pristopov do človeka in okolja v katerem živim. Svoje učenje sem dopolnila že v himalajskih pogorjih med šerpami in domačini. Bila sem na šolanju v Bankoku , kjer sem resnično doživela moč dotika in blagega odnosa do človeka. Pot in šolanje med indijanskimi šamani v Peruju in Boliviji, pa je bila moja največja preizkušnja in stik s prvino narave.
Sem refleksoterapevtka, maserka stopal – to so korenine telesa. Imam oba starša, brata, sestro, močan primarni dom. Z možem sva ustvarila prijeten dom za sina in hči, ki se že izoblikujeta v svojih poklicih. Imam prijatelje. Službo patronažne medicinske sestre – babice, opravljam odgovorno, vestno in dobrosrčno več kot 20 let. Imam vse in dajem vse. Sem srečna in to čutijo vsi okoli mene. Vsak človek, ki sem se ga dotaknila, je začel z dobrohotnostjo strmeti v življenje. Vredno se je potruditi in potrpeti. Življenje je. Resnično hvala vsem, ki mi omogočate sodelovanje, pomoč in podporo pri rasti.
Komentar je odveč. Hvala Jana.
O sebi je napisala: “Zapisala sem se onkološkim bolnikom, našla sem sama sebe in svoj drugi dom.” Verjamem, toda jaz sem jo našla na klopi pod drevesom, v sončnem junijskem dnevu na Rakitni. Morda sem jo videla že prej, toda našla sem jo ravno tam. Sedela je v gruči kolegic, medicinskih sester. Besede je podkrepila z gibi golih rok, ki so si našle pot iz majice svetlih barv. Iz nje je žarelo eno samo veselje, samozavest in mladost.
Vedela je vse: kje vzhaja sonce na Rakitni, kje se dobi najboljše kravje mleko, kakšna okna potrebuje njena hiša, kakšno je življenje v daljnih tujih krajih, kakšna kemoterapija je potrebna.
Kasneje sem spoznala, da sem jo našla v okolju njenega pravega doma, tam, kjer cvetijo njene rože, kjer zapoje in zavriska z vnukinjo, kjer se sliši veter v krošnjah dreves. Tam, od koder odhaja v tuje kraje, po planinah in nižinah, pa tudi v svoj drugi dom – Onkološki inštitut.
Na seje občasno malo zamudi, pa nič zato. Vedno nadoknadi zamujeno, resno pristopi k stvari, pomaga, svetuje, pospravi, razveseli, ustvari vzdušje in odhiti.
Za delo na področju zdravstvene nege onkološkega bolnika je dobila mnoga priznanja, mi ji ga izrekamo za njeno ustvarjalno delo v DMSZT Ljubljana.