Priznanja DMSBZT Ljubljana 2014 – Društvo medicinskih sester Ljubljana

Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Ljubljana že šestnajsto leto podeljuje priznanja društva za aktivno delo v društvu, za dosežke v praksi zdravstvene in babiške nege ter za osebni prispevek k delu in razvoju društva.

Srebrni znak je najvišje priznanje društva, ki ga prejme član društva za dolgoletno aktivno delovanje v društvu, še posebej za aktivno delovanje in sodelovanje pri ohranjanju in razvijanju kulturne in zgodovinske dediščine medicinskih sester in babic; skrbi za kulturno, stanovsko, izobraževalno, raziskovalno, socialno in športno delovanje svojih članov, razvijanju stikov med člani in med društvi ter krepitev vloge in pomena dela medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov v slovenskem in mednarodnem prostoru.

Plaketa društva je pisno priznanje članu društva za posebne dosežke in/ali kakovostno izvajanje zdravstvene in babiške nege v praksi, ter human odnos do pacientov in sodelavcev.

Naziv Častni član prejme oseba, ki ni član društva, je pa s svojim osebnim prispevkom pomembno prispevala k delu in razvoju društva.

Komisija za priznanja v sestavi: Marija Vidrih, Marina Velepič in Peter Koren je obravnavala vse pravočasno prispele vloge na Razpis za priznanja, ki je bil objavljen na spletni strani društva in v glasilu Utrip. Prispelo je šest vlog, oz. nominacij za različna priznanja. Na podlagi kriterijev, ki jih določa Pravilnik o priznanjih DMSBZT Ljubljana je komisija izbrala dobitnike priznanj.

Priznanja so bila podeljena v okviru 15. Simpozija DMSBZT Ljubljana z mednarodno udeležbo, z naslovom: »Prenos informacij v zdravstveni in babiški negi«, ki je potekal 28. novembra 2014 na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Priznanja sta podeljevala, ga. Đurđa Sima, predsednica DMSBZT Ljubljana in mag. Peter Požun, podpredsednik DMSBZT Ljubljana.

Dobitnice Srebrnega znaka 2014 so

ga. Jožica Bostič Pavlovič

Jožica Bostič Pavlovič, upokojena višja medicinska sestra, se je leta 1966, po diplomi na Višji šoli za zdravstvene delavce v Ljubljani, zaposlila na Onkološkem inštitutu Ljubljana. Svojo karierno pot je pričela kot sobna medicinska sestra, zatem napredovala v vodilno medicinsko sestro oddelka, v vodilno medicinsko sestro v ambulanti za kemoterapijo in kasneje v glavno medicinsko sestro internističnih onkoloških oddelkov v stavbah B in D Onkološkega inštituta Ljubljana. Svoje strokovno delovanje je zaključila kot pomočnica direktorice za zdravstveno nego.

Želja po dodatnem formalnem izobraževanju jo je leta 1975 usmerila na Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani, v študij sociologije – kadrovsko organizacijska smer.

Delo medicinske sestre na Onkološkem inštitutu je bilo zahtevno in naporno, vendar pa dinamično in inovativno. Razvoj zdravljenja je terjal tudi nenehno strokovno izpopolnjevanje medicinskih sester. Zaradi neustreznih bivalnih razmer onkoloških bolnikov, ki so prihajali na zdravljenje največkrat v napredovalem stadiju bolezni in neustreznih pripomočkov za izvajanje zdravstvene nege, je bilo izvajanje zdravstvene nege silno težko. Razvoj onkološke zdravstvene nege se je komaj pričenjal. Kot Jožičina prva strokovna pomoč pri razvoju onkološke ZN je nastajala tkzv. Knjiga posegov v zdravstveni negi. V ambulanti za kemoterapijo je Jožica orala ledino pri aplikaciji citostatikov ambulantnim bolnikom. Kot glavna medicinska sestra internistične onkologije je koordinirala celotno zdravstveno nego tega področja, razporejala negovalno osebje in izvajala pedagoško delo. Postopoma se je pričel uvajati proces zdravstvene nege in zelo pomembno, opazovanje in beleženje stranskih učinkov zdravljenja. Velik del svoje strokovne pozornosti je namenila alopeciji (izpadanju las) in v času, ko še nismo poznali ledenih kap, pri aplikaciji citostatikov bolnikom nameščala okrog lasišča manšeto, esmarch in ledene kocke. Kot prva medicinska sestra je aplicirala citostatik po venski valvuli ter vpeljala heparinizacijo venske valvule.

V sodelovanju z direktorico zdravstvene nege, Marino Velepič, je pripravila knjižici navodil za bolnike, z naslovom »Kemoterapija in vi« , in kasneje »Alopecija – kako si lahko pomagam». V času opravljanja funkcije pomočnice direktorice za zdravstveno nego je vodila pripravništvo in praktični pouk dijakov in študentov zdravstven nege. Njen strokovni doprinos k razvoju onkološke ZN je zaslediti v kar 24 zadetkih v COBBISU.

Kot predavateljica in soavtorica je sodelovala na mnogih strokovnih seminarjih ter na mednarodnih srečanjih EONS (European Oncology Nursing Society) v Jeruzalemu, Bruslju in Madridu.

Od ustanovitve strokovne Sekcije medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v onkologiji, je delovala v izvršnem odboru sekcije in ji v letih od 1991 do 1994 tudi uspešno predsedovala.

Ves čas svojega poklicnega dela je aktivno sodelovala s takrat še Društvom medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Ljubljana. Medicinske sestre – pripravnice in pripravnike je usmerjala in razlagala pomen delovanja društva ter jih spodbujala, da so postale/li člani društva. Zaposlenim na Onkološkem inštitutu Ljubljana je omogočala in jih spodbujala k udeležbi na raznih strokovnih izpopolnjevanjih, izobraževanjih in drugih dejavnostih v organizaciji DMSBZT Ljubljana. Nudila je tudi vsestransko podporo zaposlenim, ki so aktivno delovali v društvu v okviru upravnega in izvršnega odbora, ali kot nosilci raznih dejavnosti. Sedaj se kot članica Sekcije upokojenih medicinskih sester redno udeležuje njihovih predavanj, druženj in izletov. S svojimi bogatimi izkušnjami tudi vsestransko sodeluje pri organizaciji izobraževanj in drugih aktivnosti, ki jih organizira sekcija upokojenih medicinskih sester.

Dr. Radojka Kobentar

Dr. Radojka Kobentar je bila rojena na Hrvaškem, družina pa se je preselila v Srbijo, kjer je zaključila osnovno šolo. Odločila se je za poklic medicinske sestre, ki ga je, na Srednji šoli za medicinske sestre v Zemunu, pridobila z odličnim uspehom. Leta 1979 je v Ljubljani končala študij defektologije na Pedagoški akademiji, leta 1983 študij zdravstvene nege na Višji šoli za zdravstvene delavce v Ljubljani, ter leta 1988 specialistični študij iz psihiatrične zdravstvene nege na Visoki šoli za zdravstvo v Ljubljani. Univerzitetni študij socialne pedagogike je zaključila leta 1992 na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, podiplomsko psihoterapevtsko izobraževanje pa leta1993 na Medicinski fakulteti. Leta 2003 je magistrirala na Pedagoški fakulteti na oddelku socialno pedagogiko in bila prva magistrica znanosti na področju psihiatrične zdravstvene nege. Doktorat znanosti na temo »Modeli obravnave starostnikov v domovih starejših občanov« je zagovarjala na Pedagoški fakulteti v Ljubljani leta 2011 in bila prva doktorica znanosti na področju psihiatrične zdravstvene nege v Sloveniji. Njena bibliografija obsega čez 100 objavljenih prispevkov.

Njena prva zaposlitev je bila v francoski Švici. Po dveh letih dela jo je pot odpeljala v Nemčijo, v Leverkusen, kjer je na kirurškem oddelku izredno hitro napredovala. Njeno znanje zdravstvene nege, natančnost, prijaznost, etične vrednote, razumevanje drugačnosti in multikulturnosti, jo je pripeljalo do timske medicinske sestre. Leta 1974 je prišla v novozgrajeni Klinični center Ljubljana in začela z delom v »šok sobi«, na abdominalni kirurgiji. Leta 1979 se je zaposlila na Psihiatrični kliniki Ljubljana, kjer je delala na vseh oddelkih, najdlje na oddelku za gerontopsihiatrijo. Oddelek za gerontopsihiatrijo je doživljal generalne spremembe in reorganizacijo zdravstvene nege in obravnave obolelih starostnikov, še posebej tistih z demenco. Takrat se je začela revolucionarna procesna metoda dela, standardi, delo s svojci, skupinsko delo in zdravstveno vzgojno delo.

Naklonjenost do profesionalnega dela je Radojka izkazala že v prvih letih svojega službovanja, zleti se je to le še stopnjevalo. Tako je nastalo funkcionalno izobraževanje iz psihiatrične zdravstvene nege, izobraževanje za delo z osebami z demenco, delavnice na področju procesne metode dela, standardi v psihiatrični zdravstveni negi in še kaj. Skupaj s sodelavci je uredila prvi Priročnik iz psihiatrične zdravstvene nege in učbenik Zdravstvena nega in zdravljenje motenj v duševnem zdravju. Radojkine sposobnosti ter znanja iz zdravstvene nege so sledila sodobnim smernicam zato je organizirala strokovne seminarje in s tem prispevala k prepoznavnosti Psihiatrične klinike Ljubljana. Vedno je zagovarjala napredek, spremljanje strokovne literature in znanosti. Zdravstvena nega mora biti podprta z dokazi.

Do upokojitve leta 2012, je bila zaposlena na Psihiatrični kliniki Ljubljana na mestu vodje službe za pedagoško in izobraževalno dejavnost za področje zdravstvene nege. Danes sodeluje v več projektih na področju zdravstvene nege in oskrbe.

Leta 1992 je kot vodja tima prejela Zlati znak Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije. Je dobitnica več priznanj Psihiatrične klinike za razvojno raziskovalne projekte na področju zdravstvene nege. Recenzirala je več strokovnih zbornikov in člankov s področja zdravstvene nege. Na Fakulteti za zdravstvo Jesenice je od leta 2008 nosilka predmeta in višja predavateljica za predmet Zdravstvena nega starostnika z gerontologijo in rehabilitacijo in izvajalka predmeta Zdravstvena nega starostnika.

Kot dolgoletna aktivna članica DMSBZT Ljubljana je dejavna na mnogih področjih izpopolnjevanja, izobraževanja in usposabljanja članic in članov. Že pred časom je skupaj z novimi idejami pričela sodelovati v procesu nudenja znanj članski bazi. Sodeluje kot recenzentka strokovnih člankov pri pripravah zbornikov DMSBZT Ljubljana. Pod njenim vodstvom smo v letu 2010 pričeli s pilotskim raziskovalnim projektom imenovanim: Življenjska aktivnost spanja pri medicinskih sestrah. Z ozirom na dolgoletne izkušnje in znanje, ki ga je delila skupaj z edukacijsko ciljno skupino bolničarjev, smo pričeli z izobraževalnimi aktivnostmi na področju usposabljanja le-teh. Sistematične in natančne priprave so pripeljale do realizacije delavnice za preučevanje problemov v klinični praksi.

Njeno neutrudno, hitro in natančno odzivanje na naloge, zastavljene v letnem planu društva prinaša veliko zadovoljstva pri delu. V plejadi planov za pripravo strokovnih vsebin pri predavanjih, delavnicah in člankih sledimo neizčrpnemu viru Radojkinega veselja do dela v društvenih aktivnostih.

Ga. Zlatka Pražnikar Vrbnjak

Ga. Zlatka Pražnikar Vrbnjak je že v zgodnjem otroštvu vedela kaj želi postati. Nagnjenost k pomoči sočloveku jo je pripeljala na Srednjo zdravstveno šolo v Piranu. Že kot zelo mlada je ostala brez staršev, zato je bila selitev iz Maribora v Izolo neizbežna, saj je tam lahko bivala v internatu. Po končani srednji zdravstveni šoli je opravila pripravništvo na Infekcijski kliniki v Ljubljani. Svoje delo je nadaljevala na Kliničnem oddelku za gastroenterologijo, kjer še vedno dela kot srednja medicinska sestra. Je človek, ki opravlja svoje delo in poslanstvo ter se ne izpostavlja. S svojo tenkočutnostjo zelo dobro zazna stiske in strahove pri pacientih, ki jih sami ne znajo ubesediti. Je strokovna, vestna, odgovorna, topla in prijazna s čemer v praksi najbolje prispeva k prepoznavnosti in spoštovanju poklica medicinske sestre.

V svojem življenju se trudi posameznika obravnavati celostno in ob tem upošteva vse standarde zdravstvene nege. Vedno ji je pomemben človek kot celota z vsemi svojimi potrebami, čustvi, željami in boleznimi. Poleg službe in doma, Zlatka počne še mnogo stvari. Udeležuje se izobraževanj s področja komplementarnega in naravnega zdravilstva, meditacije, vadbe joge, trebušnega plesa in predvsem pomoči sočloveku. Dela kot prostovoljka z upokojenci in otroki, poskrbi za pomoč ljudem v stiski, pomaga jim pri iskanju socialne pomoči in podobno.

V DMSBZT Ljubljana že enajst let enkrat mesečno, izvaja zvočne kopeli z luninim gongom. Naše kolegice seznanja s pozitivnimi učinki gonga, ki sproščajo telo in um. Njen celovit pristop k posamezniku, skrb za telesno in duševno ravnovesje ter nevsiljivost pri razlagi o uporabi komplementarnih metod zdravljenja je razjasnil marsikateri dvom pri prenekateri kolegici. Poleg rednih mesečnih ponedeljkov, se Zlatka z veseljem odzove vabilom naših kolegic iz podružnic ali pa zgolj k popestritvi kakšnega drugega dogodka ki ga organiziramo pri našem društvu. Zlatka pride vedno, ne glede na število prijavljenih udeležencev in ne glede na letni čas.

Dobitnice priznanj Plaketa društva za leto 2014 so

Ga. Mojca Jensterle

Ga. Mojca Jensterle je od leta 1978 kot anestezijska medicinska sestra zaposlena na Kliničnem oddelku za anesteziologijo in intenzivno terapijo operativnih strok Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Rojeno Koprčanko je življenjska pot vodila v Ljubljano, kjer je leta 1974 končala Srednjo šolo za medicinske sestre in leta 1978 je zaključila študij na Višji šoli za zdravstvene delavce. Leta 2012 je diplomirala na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani.

Prvemu delovnemu mestu je ostala zvesta vse do danes. Poleg rednega kliničnega dela opravlja tudi delo nadzorne medicinske sestre. Bila je med začetniki transplantacijske dejavnosti v zdravstveni negi pri nas, sodelovala je pri mnogih presaditvah jeter, tudi pri prvi leta 1995, prav tako pri prvi in edini presaditvi pljuč pri nas leta 2003.

V svoji poklicni karieri je bila mentorica številnim generacijam študentov in novo zaposlenim kolegom in kolegicam. Vrsto let je svoje bogato teoretično in praktično znanje podaja kot inštruktorica temeljnih postopkov oživljanja za zaposlene v UKC Ljubljana. Sodeluje pri pouku oživljanja za laike. Zaradi obsežnega znanja in izrednega posluha za paciente je vključena tudi v Službo za lajšanje pooperativne bolečine, kjer opravlja dela in naloge bolečinske medicinske sestre ter sodeluje pri rednem sistematičnem izobraževanju zdravstvenega osebja na tem pomembnem področju.

Njene dolgoletne izkušnje in to, da jih je pripravljena deliti, je neprecenljivo in zares dragoceno. Je odlična učiteljica, pri kateri nobeno vprašanje ne ostane brez odgovora. Njeni pacienti čutijo, da so v varnih rokah, njen nasmeh in vedrina pa vedno odženeta njihov strah in nelagodje. Njen odnos z mladimi in starejšimi je pristen in lahkoten, njena sposobnost medgeneracijskega povezovanja pa spontana.

Je ponosna mama treh otrok in babica 3 vnukov. V prostem času, kolikor ga ima, pa rada teče. Že večkrat se je kot članica DMSBZT Ljubljana uspešno udeležila rekreativnega teka na Ljubljanskem maratonu. Drobna oseba z veliko osebnostjo. Za sodelavce je Mojca Jensterle anestezijska medicinska sestra, sodelavka, učiteljica, prijateljica in še mnogo, mnogo več.

Ga. Cvetka Kavzar

Ga. Cvetka Kavzar je kaj kmalu v mladosti začutila željo po pomoči bolnim, zato se je odločila za poklic medicinske sestre. Srednjo zdravstveno šolo je obiskovala v Celju. Takoj po končanem izobraževanju se je zaposlila na kirurškem oddelku Bolnišnice Trbovlje in kasneje v intenzivni enoti kirurškega oddelka. Kako opisati medicino sestro Cvetko, da ne bo videti kot pisanje oguljenih fraz in da orišemo njene biti, ki je stkana s pisanimi vzorci izkušenj, znanja, dobrih del, sočutja, prijateljstva, ljubezni, materinstva, mentorstva, lojalnosti, požrtvovalnosti, bolečine, smeha, igrivosti, skromnosti, lahkotnosti, poštenja. Sestra s takimi referencami je Cvetka.

Kot podpora in poglobljena življenjska izkušnja je Cvetko prekalila tudi lastno spoznanje težke bolezni in tudi njeno soočanje z minljivostjo. Takrat je doumela, da tolažiti druge pomeni popeljati bolnika na goro in mu pokazati obzorja in prihodnost. Takrat je tudi spoznala, da lahko v vsakem življenjskem obdobju človeka najbolj zaznamujeta pomoč in nemoč. Vsa spoznanja s pridom udejanja v svojem poslanstvu medicinske sestre v intenzivni negi enote kirurškega oddelka.

Bolniki jo imajo radi, ker vedno z vedrino pristopi k njim, jim pomaga, jih opogumlja, jih uči živeti z boleznijo, jih usmerja na poti okrevanja, jim pokaže kako se sprejeti in spreminjati, da je življenje lažje in lepše. Za Cvetko so posebno pomembni odnosi med bolnikom, svojci in zdravstvenim osebjem, ki morajo biti harmonični, potem so tudi bolniki bolj umirjeni. «Dati sebe, to te ponese v izkušnjo« so besede Cvetke, ko svojo modrost razlaga sodelavcem. Nikoli ji nič ni težko postoriti. Je odlična mentorica življenja mladim in manj mladim. Je tiha in ponižna pred Silo Življenja in Smrti.

Je tudi dolgoletna članica DMSBZT Ljubljana. Cvetka nas je že večkrat obogatila s predavanji iz izkušenj s področja dela v intenzivni enoti.

Podelitev plakate društva kolegici Cvetki Kavzar pomeni priznanje za dolgoletno opravljeno delo v triizmenskem turnusu intenzivne nege z vsemi opisanimi lastnostmi človeka z veliko začetnico. Priznanje »plaketa društva« kolegice Cvetke ne bo ustavilo, nasprotno, bo nov izziv za nova znanja, spodbudno klimo in dobro počutje bolnikov in njenih sodelavcev.

Ga. Irena Pajnik Beguš

Ga. Irena Pajnik Beguš je leta 1982 z odliko zaključila srednjo zdravstveno šolo v Slovenj Gradcu. Zaposlila se je v nekdanji vojaški bolnišnici v Ljubljani, kjer je deset let delala kot inštrumentarka. Od leta 1991 do 2001 je opravljala delo medicinske sestre v intenzivni negi na Onkološkem institutu Ljubljana. Na Očesni kliniki UKC Ljubljana, na oddelku za očesne bolezni se je zaposlila leta 2001. V trinajstih letih si je pridobila obilo znanja in neprecenljivih izkušenj pri obravnavi bolnikov z očesnimi in drugimi obolenji. Strokovno se redno izpopolnjuje, spremlja novosti v oftalmološki zdravstveni negi in širše. Svoje bogato znanje posreduje mlajšim kolegicam, saj je odličen mentor novo zaposlenim, pripravnikom ter dijakom in študentom na kliničnem usposabljanju. Odlikujejo jo visoko strokovno znanje, zanesljivost pri delu in predvsem izreden občutek za prepoznavanje stisk in težav sočloveka. S svojim znanjem, toplino in humanim pristopom je pomagala mnogim bolnikom v najtežjih trenutkih, za kar so ji hvaležni še danes. Je tudi cenjena sodelavka ker je predvsem človek, topla, nesebična in zanesljiva. Svoj prosti čas posveča predvsem svoji družini in veliki ljubezni – knjigam. V zadnjem času je začela ustvarjati tudi sama in kmalu bo izšla njena pesniška zbirka in roman. Je tudi aktivna članica društva literatov Mežiške doline.

Gospa Irena Pajnik Beguš je nedavno v velikem trgovskem centru s svojim znanjem, usposobljenostjo in prisebnostjo rešila življenje človeku. Gospod, ki je doživel srčni zastoj, je želel spoznati medicinsko sestro, ki mu je takrat v trgovskem centru pomagala. Obrnil se je na Radio 1. Dogodek je tako postal odmeven v medijih in je za njega izvedela tudi širša javnost.

Gospa Irena Pajnik Beguš, ki pravi »imam najlepši poklic na svetu«, pomembno prispeva k prepoznavnosti in spoštovanju poklica medicinske sestre, ne samo v strokovni javnosti, ampak tudi širše.