Verena Tscudin, ki smo jo k projektu Društva medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Ljubljana Zdravstvena nege v luči etike povabili k sodelovanju kot posebno in dobrodošlo gostjo, ugotavlja, kako malo pozornosti medicinske sestre posvečamo etiki in etičnim razmišljanjem pri našem delu. V vsakodnevnih odnosih s pacienti in s sodelavci preprosto ne zaznavamo etičnega pomena in se ne zavedamo, da je v vsem našem delovanju vsaj kanček etičnega.
Ni bil naš namen narediti »dobro medicinsko sestro«, ko smo se začeli poigravati z mislijo, da se poglobimo v tematiko, ki smo se je po malem bali in imeli občutek, da ji morda zaradi zahtevnosti in kompleksnosti, pa tudi povezanosti z drugimi, predvsem družboslovnimi strokami, ne bomo kos. Iskrena želja odpreti novo poglavje na področju zaznavanja etičnih vsebin v zdravstveni negi, približati zapletene teorije vsakodnevni praksi, približati etična načela medicinski sestri ob bolnikovi postelji, v ambulanti, v izobraževalni ali raziskovalni institucijo, ob vstopu v družino, to je bil naš namen. Na tihem upamo, da bo publikacija zanimiva tudi za naše sodelavce, študente in naključne bralce.
Zdravstvena nega je etična disciplina, povezana s skrbjo za posameznika ali skupino, zdravega ali bolnega. Ko govorimo o etiki skrbi, skrb povezujemo z najširšo zaznavo celostnega in individualnega pristopa. Naš namen je bil, da se razmišljanja o etiki dotaknejo vseh nosilcev in izvajalcev zdravstvene nege, ki čutijo potrebo po poglobljenih vsebinah, odgovorih na vprašanja, ali delajo dobro, so se odločili prav, delajo v skladu z etičnimi načeli stanovskega kodeksa, ki naj ne bi bila le nepotrebna snov, ki se jo je potrebno »naguliti« za izpit ali kontrolko, potem pa za vse čase pozabiti nanj, ampak ideja vsakodnevnega odnosa medicinske sestre – do bolnika, do sodelavk, do drugih v zdravstvenem varstvu kot tudi do družbe.
Vsak človek ima več vrst etičnih zaznav in zamišljanj: tiste profesionalne, s katerimi se srečuje na delovnem mestu, in svoja, osebna, globoko skrita, ki so plod različnih dejavnikov, povezanih z vzgojo, izkušnjami, vplivom okolja, sprejemanjem in oddajanjem življenjskih impulzov, razvijanjem vrednot. Nihče ne izključuje možnosti, da sta ta dva pogleda na eno in isto etično vsebino lahko v diametralnem nasprotju. Od tu naprej se začnejo dileme stiske, bitka s samim seboj, s svojo vestjo.
Prvi del publikacije sestavljajo naši pogledi, ki smo jih imenovali »pogledi od znotraj«, sledijo tisti, ki jih zaradi pogleda skozi očala drugih strokovnjakov naslavljamo kot »poglede od zunaj«. Tretji del so naša lastna raziskovalna opažanja in ugotovitve, do katerih smo prišli z raziskavo, narejeno na vzorcu 2500 medicinskih sester, zdravstvenih tehnikov in babic. Izvedla jo je Raziskovalna skupina Društva medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Ljubljana v letu 2003. Če prištejemo še mednarodno raziskavo z naslovom: Stres kot posledica slabe vesti, je raziskovalno dogajanje dodobra zaposlovalo skupino medicinskih sester, tudi nekaj s fakultetno izobrazbo, pretežno iz ljubljanske regije. Pridružila se nam je kolegica z Gorenjske in nekaj študentov zdravstven nege. Z izpolnjevanjem anketnih vprašalnikov pa smo tistim, ki so se prijazno odzvali na naše vabil, vzeli nekaj časa in hvala, da ste si ga vzeli. V zadnjem delu knjige so izpovedi, (ne)etične zgodbe, ki jih piše življenje, lastna doživljanja lepih , pa tudi neprijetnih, neetičnih dogodkov, ki so se nam zgodili, smo jim bili priča, ali so nam jih povedali drugi.
Naša pričakovanja od projekta, ki nas je zaposloval skoraj leto dni, so bila velika. Občutek zadovoljstva ob zaključku raziskave, ki kliče po nadaljnjem delu, se meša z radovednostjo, kako bo knjiga sprejeta, ali bo izpolnila tudi pričakovanja drugih. Ne gre za brezmejno navdušenje, da smo naredili veliko delo, temveč za mešane občutke, da je skoraj petsto vrnjenih anketnih vprašalnikov, ki predstavljajo neizčrpni vir podatkov, »le« petina poslanih vprašalnikov. Da je tema pretežka, sploh pa za tisto, kar vsak dan delajo, da vzame izpolnjevanje preveč časa, da sprašujemo nerazumljive stvari, da se to njih ne tiče in še mnogo drugih izgovorov. To je morda pri tem projektu vredno razmisleka, vse drugo je stvar interpretacije. Skozi (ne)odzivanje ne prijazno vabilo k sodelovanju lahko delno ocenjujemo, kaj najštevilčnejši poklicni skupini v zdravstvu (ne) pomeni sodelovanje pri izgrajevanju poklicne podobe, ki ji družba, pa tudi politika ne izkazujeta ravno velike pomembnosti, razen neobhodne potrebnosti v sistemu zdravstva. Le ta pa v tem času doživlja mnogo sprememb, od moralnih, ekonomskih do strokovnih in političnih. Biti zraven je vsaj tako pomembno kot biti viden in slišen. In zraven so imeli priložnost biti vsi, ki jih je dosegel naključni žreb s seznama članstva po regijskih društvih. Ne moremo mimo razmišljanja, da se zaradi slabe odzivnosti na ponujeno anketo zaposlenih v zdravstveni negi s srednjo izobrazbo potrjujejo vedno pogostejše domneve, da je razpon, stopnja izobrazbe med posameznimi poklici v zdravstveni negi prej ovira kot prednost. Pojavljajo se teme, ki jih zaradi različnih stopenj zahtevnosti dojemanja, spremljanja in razumevanja ne moremo več obravnavati na skupnem imenovalcu. Tako nas različne izobrazbene ravni prej oddaljujejo kot združujejo/dopolnjujejo v našem vsakdanjem delu, kjer smo še kako neposredno vključeni v dogajanje pri istem pacientu, z istimi negovalnimi in drugimi potrebami.
Vse, kar delamo ali ne delamo okrog pacientu, za pacienta, ob pacientu, je v bistvu (ne)etično delovanje. Več ko nas bo to ugotavljalo, prej in bolj se bo kazala potreba po zavestnem delovanju in vgrajevanju etike v medosebne odnose. Če etičnega razmišljanja ne vključujemo v naše vsakodnevno delovanje, prihaja do medsebojnih zapletov, stresa, izgorelosti in prizadetosti vseh vpletenih v te odnose, pri pacientih pa do razočaranj, trpljenja in občutkov nemoči. Tudi zato, ker na določene pojave nimamo vpliva ne eni ne drugi, kar dodatno kliče po poglobljenih pristopih, po upoštevanju slehernega posameznika, njegovih posebnosti in pravic. Tistega, ki nudi in tistega, ki prejema. Ti vlogi sta lahko tudi zamenjani, če se tega zavedamo ali ne. Predvsem pa situacije, ki izhajajo iz neetičnega delovanja, zahtevajo takojšnjo odzivnost. Standardnih (ne)etičnih praks je veliko. Dobre so manj vidne in slišne, saj nanje tudi ne dobimo tako pogosto povratne informacije. Pri slabih izidih, nezadovoljstvu ali osebni prizadetosti se ljudje prej oglasimo, saj se nam običajno bolj vtisnejo v spomin ali nas prizadenejo. Znano je tudi, da v našem kulturnem okolju še vedno ne znamo izreči iskrene pohvale. Ozdravljeni pacienti tudi nimajo želje opozarjati na drobna neetična ravnanja, saj je izid tisti, ki šteje. Tudi se vsi ne opogumijo, ne znajo vsi izraziti tistega, kar bi potrjevalo večkrat ugotovljeno dejstvo, da tudi medicinske sestre včasih posameznika obravnavamo kot nekoga, ki ga je treba izključiti iz dogajanja, brez presojanja o posledicah rutinskih opravil, postopkov in posegov, ki se nanašajo na izoliran del telesa, organ, ki potrebuje vnaprej predpisane gibe, brez občutka, da imamo opravka s človekom, prezrtim namenoma ali slučajno.
(Splošna načela) Načela biomedicinske etike, kot so spoštovanje človekovega dostojanstva, avtonomije, dobrodelnost, neškodljivost, pravičnost so bila osnovna vodila našega projekta. Štirje elementi etike skrbi: pozornost, odzivnost, odgovornost in kompetentnost so nas kot del našega poslanstva dodatno usmerjali pri našem delu in razmišljanju. Individualno doživljanje posameznika, tako pacienta kot sodelavca, ki vodi v poglobljene partnerske odnose, je sposobnost, ki se je učimo vse življenje. Vsakdo ima drugačno doživljanje svojega telesa, duhovnega sveta, socialnih dogajanj. Vse to se prepleta z nitmi etike, ki smo ji pridali mavrične barve. Skrbno oblikovana naslovnica naj bo mavrična nit naših želja, spoznanj, razmišljanj, dilem, stisk, ki jih želimo bralcem te knjige predstaviti skozi naša iskrena prizadevanja za pravičnejši, lepši, predvsem pa dober svet, kot ga pomagamo graditi tudi medicinske sestre.
Knjigo namenjamo slovenskim medicinskim sestram, zdravstvenim tehnikom in babicam, z željo, da si skozi mavrične barve etike poiščejo snop bele svetlobe, ki jim bo pomagal delati, živeti in čutiti, najti odgovore na vprašanja, ki se pojavljajo pri njihovem vsakodnevnem delu z ljudmi.
Zahvaljujemo se vsem, ki so sodelovali v raziskavi in nam poslali izpolnjene anketne vprašalnike, avtorjem strokovnih, poljubnih in drugih prispevkov, anonimnim avtorjem osebnih izpovedi, predsednicam regijskih društev, Društvu medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Ljubljana, vsem ki so nas v tem času pogrešali, pa nismo imeli časa zanje.
Posebna zahvala gre članicam raziskovalne skupine: Branki Červ, mag. Saši Kadivec, mag. Maji Klančnik Gruden, Nini Knific, Patriciji Kobilšek, Alenki Košir, as. mag. Andreji Kvas, Luciji Matič, Darinki Klemenc, Sandri Naka, doc. dr. Majdi Pahor, Klavdiji Peternelj, Jani Šmitek, Sanji Vrbovšek in Zlati Živič.
Uredniški odbor: Darinka Klemenc, as.mag. Andreja Kvas, doc. dr. Majda Pahor, Jana Šmitek