obiščite nas na Facebook-u

S kolesom od Rezije do Vidma in v Gradež

6. julij 2019

Letošnje poletje vročina kar traja….Na kolesu pa tako lepo pihlja!…
Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Ljubljana je organiziralo izlet s kolesi iz Rezije proti Gradežu na italijanski obali II. del. Od Resiutte, kjer je odcep za Rezijo v Italiji po asfaltirani nekdanji železniški progi, proti Gradežu. Že lani smo sklenili, da bomo to kolesarsko pot ( začeli smo jo na Jesenicah predlani ), nadaljevali do morja.

Bilo nas je poln avtobus navdušencev. Sicer kolesarjev po mestu in v domačem okolju. Po znanih poteh. Tole vabilo, da vožnja ni zahtevna, da se steza spušča proti morju in da so sposojena kolesa odlična, smo že vedeli. Da je proga brez ostalega javnega prometa, namenjena samo kolesarjem, je varna in namenjena prav nam.
Zbor kolesarjev je bil v Tivoliju. Še zadnji smo vstopili na avtobus na Žalah. »Dobro jutro, dobro jutro!« Smo se veseli srečali večkratni pohodniki, danes bomo kolesarji. Tudi naš dobri vodič, Boris se je oglasil, kot vedno z »Dobro jutro in veseli smo, da smo se spet zbrali in smo skupaj!«
Uvodne besede in nagovor je bil v smislu kolesarjenja. Trenutno zelo aktualno in pomembno  je kolesariti. O «Tur de France«, njeni zgodovini, nastanku dirke po Franciji, je tekla beseda. Najprej so kolesarji na dirki vozili z reklamami za večjo prodajo avtomobilov. Nekateri so goljufali in del proge prepeljali z vlakom. Etape so bile zelo naporne po makadamskih cestah dolge tudi več kot 400 km. Vozili so s kolesi brez prestav. Za hrano in spanje so kolesarji skrbeli sami. Pogosto so spali kar na seniku. Tudi kolesa so morali popravljati sami. Tako je bilo…
Danes poteka 106. dirka. Začetek bo v Bruslju. V Belgiji. Najuspešnejši zmagovalec je Eddy Merckx. Je simbol dirke in največkrat nosilec rumene majice, ki jo nosi vodilni na dirki. Zmagal je 5 krat. Kljub temu so ga že leta 1969 zaradi nedovoljenega dopinga izključili na dirki po Italiji. Merckx je vedno trdil, da je nedolžen, ker naj bi mu podtaknili urinski vzorec, ki ni bil njegov… Ostali petkratni zmagovalci so še; Jacques Aquetil, Bernard Hinault, Miguel Indurain. Čeprav je Lance Armstrong zmagal 7 x so mu vse zmage izbrisali zaradi dopinga. Zgodba o Turu je dolga in prepletena z nedovoljenimi poživili. Prestiž pa je zmaga in končni uspeh s slavjem. Traja 3 tedne in je dolga okrog 3700 km po Franciji.  Za dirko skrbi velika ekipa z moderno logistiko, reklamami. Šibko telo kolesarja mora premagati dolge etape in še velike napore na višinskih etapah tudi do 2800 m višine.
Danes je Eddy Merckx baron in plemič zaradi zaslug za Belgijo.

Mi pa bomo danes vozili v strnjeni skupini, skupaj, kot »timsko delo«, je rekel vodič Boris. Začeli bomo tam, kjer smo lani končali. Za ogrevanje prvih 5 km in preizkus koles. In za občutek, ker je danes vroče, treba bo zaužiti več brezalkoholne tekočine. Tudi izotonične v kombinaciji s polovico vode!
Đurđa, predsednica društva, je poskrbela za zaloge tekočin in za okrepčilen sendvič z društveno kavico za jutranjo vzpodbudo.
Izposoja koles v Kranjski gori je že znan uvod. Z avtobusom smo nadaljevali mimo Zelencev in Rateč, v Italijo in občudovali prekrasno naravo v še hladnem jutru. Vrhovi Ponc so bili ožarjeni s soncem zadaj se je videl Mangart. Tukaj je potekala Rapalska meja med Kraljevino Italijo in Kraljevino Jugoslavijo. V času »železne zavese« po drugi svetovni vojni je veljal posebej strog obmejni režim tudi za domačine. Na desni je Tromeja, meja treh držav, Italije, Avstrije in danes Slovenije, kjer je tekla Rapalska meja.
Vozili smo se skozi Trbiž. Štiri jezično mesto. Furlani, Nemci, Slovenci in Italijani so tudi danes prebivalci tega mesta. Trgovske četrti s prodajo blaga ob cesti ni več. Zato je danes poleg trgovskih ostankov, Trbiž (Italijansko Tarvisio) turistično mesto. 

Pred nami se je odpirala Kanalska dolina, dolga 25 km. V Žabnici, kjer je bilo nekdaj močvirje in veliko žab, je vzpenjača na Višarje. Na levi strani poteka kolesarska steza, asfaltirana leta 2003, ki gre po nekdanji železniški progi, ki so jo zgradili leta 1886. Valbruna, Ovčja vas, dolina, je znana po Juliusu Kugyu. Na koncu, v zatrepu doline je Montaž. Kanalska dolina je res lepa. Tukaj so Špik nad Policami ali Montaž, drugi najvišji vrh Julijskih Alp, na levi, na desni so Karnijske Alpe. In reka Bella. Široka, prodnata struga z modro zeleno vodo. Zgleda čista. Avtocestni križ za Udine, Videm in Avstrijo moti mir in tišino prelepe narave…
Prispeli smo v kraj Pontebba ali Tablja po naše, kjer je ob mostu čez reko mejni kamen med nekdanjo Avstro - Ogrsko in Kraljevino Italijo do leta 1918.

Vozimo se proti Furlanski nižini skozi nam znan kraj Dogna v Resiutto, kjer je naš začetek kolesarjenja, kjer smo lani končali. Tu že živijo Rezijanci, bili so nekoč brusači nožev, škarij in kos. S kolesi so se vozili po svetu in se preživljali s posebnim brusnim kamnom, ki so ga pritrdili na kolo.
Prva kolesarska etapa je bila dolga 5 km. Skozi dva predora dolga 650 in 950 m. Potem smo morali del nedokončane kolesarske poti prevoziti z avtobusom, čez reko Tilment do kraja Buie v Italiji. Od tukaj dalje se nadaljuje zelo dobro označena kolesarska pot proti morju. Imenovana FVG1.

Kolesarjenje od Rezije do Vidma in v Gradež, Foto Mija Pecik.JPG

Torej smo štartali. Bilo je okrog 30 stopinj Celzija. Pot je bila asfaltirana, skoraj prazna. Le delček je bilo makadama in kratka kolovozna stezica med polji. Redke so bile hiše, pa zelo lepe njive rumenih sončnic, koruze, vinogradov… Vse obdelano, travica okrog vsake hiše natančno pokošena. Nikjer ni bilo nobenega domačina. Bila je sobota in prost dan. Na vsej progi, dolgi okrog 85 km smo srečali redke turiste kolesarje.
Do kraja Buie smo se vozili po alpski dolini, ob robu hriba, tudi po gozdni senci, od tukaj dalje proti Vidmu se narava zravna in razširi. Drugače zadiši, tudi sonce bolj pripeka. Predmestje Vidma je polno bogatih graščin in posestev, lepih vil in ograjenih vrtov z rožami. Označena steza FVG1 nas je vodila mimo stadiona in arboretuma v center mesta na glavni trg. Ta je bil poln ljudi, ki so se sprehajali in hladili v popoldanski senci mestnih zgradb.

Odločili smo se, da se odpeljemo do avtobusa blizu centra mesta in končamo vožnjo. Oddali smo odlična kolesa, se posladkali  z italijanskim sladoledom in se odpeljali skozi Palmanovo z znanimi mestnimi vrati, z obzidjem, proti Gradežu in morju. Pokrajina je bila čisto obmorska. Ravna. Travniki pokošeni in polni okroglih bal sena. Od daleč smo zagledali Jadransko morje. Na levi strani se reka Soča izliva vanj. Vozili smo se proti morskim lagunam, videli v daljavi mesto. Lepo. Leta 1815 je Avstro - Ogrska kupila mesto in ga uredila  za letovišče svojih kraljev in ministrov. Do obale vodi proti mestu, med lagunami , nasip s cesto in kolesarsko progo, dolgo okrog 10 km.
Ta nas pričakuje naslednje leto. Se že veselim!

Gradež je lep. Na kratko smo si ogledali mestno četrt, šli do obale s hoteli. Nekatere je za kratek čas zvabilo toplo morje… Ostali smo začutili  mestni utrip v zares vročem poletnem večeru ob zatonu sonca. Še na zgodnjo večerjo smo se usedli v obalni restavraciji in komaj ušli nalivu dežja v avtobus. Še smo imeli  suha oblačila, prijeten občutek in utrujeno telo, ki se je v mirni vožnji predalo spancu…
Tudi Ljubljana je bila ob vrnitvi deževna. Spomin na ta kolesarski dan bo lep, druženje je bilo prijetno, zato pridi z nami, nas bo več, ki bomo uživali z vetrom v laseh skozi kolesarsko čelado.

Ljuba Steblovnik

Kolesarjenje od Rezije do Vidma in Gradež, Foto Mija Pecik.JPG