obiščite nas na Facebook-u

122. pohod DMSBZT Ljubljana – Dolomiti – 4. del

Bilo je zgodnje jutro. 22. avgusta 2019. Za dobro jutro je bila društvena kavica in obilen sendvič;  tam nekje pri Ratečah, blizu meje z Italijo, pa se je vodja pohoda Boris, oglasil v mikrofon: »Zdaj pa zares, smo v Italiji!« Tisti jutranji dremež je prebujalo oblačno jutro, sonce je sramežljivo mežikalo izza zadnjih slovenskih gora. Avtobus našega prevoznika je mehko peljal proti Cortini d Ampezzo, kjer je bil naš prvi cilj.

»Veliko lepih trenutkov vam želim te dni!« Tako je pričel z navodili o potovanju in o Dolomitih vodič Boris. Dolomiti so razdeljeni na 9 območij. So nevarni, vrhovi so težko dostopni, ampak ceste so odlično speljane in po letu 1956, ko so bile OI v Cortini d Ampezzo olimpijske igre, so naredili številne žičnice. Tako so postali hribi lažje dostopni. Pohodne so tudi »ferate«; železne poti, so delo vojakov iz prve svetovne vojne. Speljane so bile zato, da so bili lažje dostopni vrhovi, kjer so bili vojaški obrambno - napadalni cilji.

Peljali se bomo čez prelaz Maurija, kjer izvira nam že znana gorska reka Tilment. Številni so tuneli v soteskah reke, kjer je prostor le za lepo speljano avtocesto. Tukaj so Karnijske Alpe, cela gorska veriga pri kraju Carnija.  Do prelaza je še 44 km. Redki zaselki so ob cesti. Na drugi strani prelaza je spust v dolino Cadore. Med vožnjo poslušamo izčrpno poročilo o bojih v prvi svetovni vojni na tem področju. Tukaj so se borili italijanski vojaki imenovani »Alpini« in tukaj  je potekala dolomitsko-tirolska-karnijska fronta, povezana tudi s soško fronto.

V kraju Auronzo je upravno središče doline. Cesta je ozka, hiše so po soškem potresu 1976. leta prazne, a dobro ohranjene; niso ruševine! Ljudje so se odselili. Spodaj je umetno jezero Cadore. In reka Piave, ki teče proti Jadranskemu morju. Proti Cortini se dolina zoži. Prostora je samo za cesto in še ta je pozimi slabo prevozna.

Cilj prvega dne je bil na sedlu Cibiana Pass Forcella Cibiana (1530 m) in vzpon na Monte Rite (2183 m). Veselili smo se lepe dolomitske pokrajine. Nezahteven planinski pohod po makadamski cesti. Hoje je bilo slabi 2 uri in pol, z višinsko razliko 653 m. Na vrhu je utrdba, razgled na Dolomite pa kot na dlani. Nebo je postalo modro in le najvišje tri Tofane so zakrivali oblaki. Dalj časa smo se razgledovali na vrhu. Tudi muzej Rainholda Messnerja, ki je del utrdbe, smo si ogledali. Prikaz njegovih dosežkov na svetovnih poteh in orodij, ki jih je uporabljal pri osvajanju najvišjih gora sveta. O znanem južnem Tirolcu smo veliko slišali.
Povratek v dolino je bil veliko hitrejši. Vožnja do hotela v Vigo di Cadore in odlična večerja na italijanski način sta bila vsem v zadovoljstvo. Prijetna utrujenost prvega dne nas je ponesla v hotelske sobice tega družinskega hotela  v miren spanec.

V petek, 23. avgusta se je obetalo oblačno vreme. Kaj to pomeni sredi Dolomitov? Zelo spremenljivo vreme. Vrhovi zaviti v meglo, tudi sonce in med potjo lahko porosi … Zapeljali smo se proti Cortini d Ampezzo po dolini Cadore, po ovinkasti cesti. Vožnja z avtobusom je kar dolga. Srečevali smo kolesarje, motoriste … Pokrajina je dolomitska, zeleni gorski pašniki, redka drevesa, macesni in gorovje, na levi od včeraj Monte Rite, tri Toffane: Rosses, Mezzo in Dentro. In še »plezalni vrtec«, kot pravijo Cinqe Torre. Antelao na levi, Monte Pelmo na desni in ob cesti mogočna stena Lagazuoi, ko se cesta izvije na prelaz Falzarego. Po ovinkasti cesti navzdol mimo vasice Andraž in mimo ostankov gradu Castello Andraž. Še 5 km ceste, ki so jo zgradili francoski vojaki do Arabbe. Pogled proti zasneženi Marmoladi z ledenikom in mnogimi kavernami. Pred sedlom Pordoi zagledamo znamenito nemško okroglo kostnico iz prve svetovne vojne. Ob cesti, kot pomnik na težke boje, nepreskrbljene vojake, za vse naslednje rodove …

Dolomiti2019_3, Foto Mija Pecik.JPG

Odločili smo se, glede na pričakovano vreme in cilj, na Piz Boe, da se del pohodnikov odpelje na Sass Pordoi  (2950 m) z vzpenjačo, nekaj pa jih gre do koče Rifugio Forcella Pordoi  (2848 m) peš. Pot je namreč strma in zahteva več  fizične zmogljivosti. Vsi se nismo počutili sposobne in odgovorne. Pri koči na sedlu smo se srečali. Še enkrat smo dobili napotke za hojo v visokogorju. Kako ravnati v  primeru megle, slabega počutja, … A brez težav smo skupaj v koloni po eden po uri in pol dosegli vrh Piz Boe (3152 m). Pot je bila skalnata, v začetku rahlo vzpenjajoča, na koncu je pred vrhom dobro varovana skalna in z jeklenicami opremljena na  strmem vršnem grebenu. Pritekla mi je solza sreče in drug drugemu smo čestitali za osvojen tritisočak.  Širni pogled na skalno območje Gruppo del Sella je bil nepozaben! Čudovit! Na trenutke je sonce osvetlilo posamezne vrhove in tudi proti Marmoladi ter še polepšalo pogled. Spodaj pa doline, prelazi, kačasto speljane ceste, kakršne poznajo le tukaj. Slikanje za spomine za nekoč, za dokaz da smo tam bili, za tiste, ki bodo morda sem še šli … Skoraj eno uro užitkov,  pogledov, na vseokrog, smo si privoščili. Vračali smo se po isti poti. Le hitreje in z zadnjo vzpenjačo ob 17. uri prispeli na sedlo Pordoi. Ulil se je dež. Rahlo je namočil le tiste, ki so pešačili vso pot. »Pohvalno in lepa izkušnja,« so rekli, veseli, da so premagali strmo pot. Vračali smo se po isti cesti do sedla Falzarego in le 2 km do prelaza Val Parola z muzejem iz prve svetovne vojne in cesto, ki vodi v južno Tirolsko.

Večerja nas je čakala v hotelu. Italijanska lazanja za predjed, ostalo pa glavna jed in še sladica na koncu za že tako polne želodce.  Hvala za lep, uspešen dan in izvrstno vodenje!

Sobota, 24. avgusta. Zbudili smo se v lepši dan. Po zajtrku smo se zapeljali proti Cotini proti Tofanam. Cortina je manjšinjsko področje Ladincev. Zgodovina pravi, da je leta 1923 potekala nasilna italijanizacija avtohtonega nemškega ljudstva. Tukaj ni bilo več Sud Tirol, ampak Alto Adige. Po 2. sv. vojni se je s pariškim mirovnim sporazumom to območje dodelilo Italiji. Med predavanjem o zgodovini teh krajev prispemo pod tri Tofane. Včasih so bile nedostopne, z množico ferat so poti speljane na vse vrhove. Začeli smo v dveh skupinah. Z vodnikom Borisom gredo nekateri po daljši poti mimo koče, Rifugio Angelo Dibona (2037 m), do koče Rifugio Pomedes (2303 m), kjer se srečamo. Še prej se je ta skupina povzpela na sedlo Forcella Fontananegra (2580 m), kjer je tudi koča Camillo Giussani.  Druga - lažja skupina - se po olimpijski smukaški progi za ženske povzpne na kočo, Rifugio Duca da Osta (2098 m) in nadaljuje do koče Pomedes. Hoje je bilo približno 2 uri. Ravno prav za regeneracijo po vzponu na prejšnji dan. Sijalo je sonce, osvetlilo tudi vse Tofane in Dolomite na drugi strani. Lepo in nepozabno je tukaj poletje. Če si predstavljam, da zapade pozimi sneg ali pa četudi umetno zasnežujejo (kar se vidi po mnogih napravah ob progi), mora biti smučanje užitek prve vrste! Proga je široka, varovana, kjer je ozka, je lepo speljana, brez skal, dreves, po gladki, včasih travnati površini. Zdaj so na progi rasle rožice, rumene in modre in bele, in celo šopek planik smo našli sredi smučišča. Uživali smo v pogovorih in druženju. S prvo skupino smo se srečali ob izhodišču, pri avtobusu.

Na poti smo že tretji dan. Sredi vasi San Vito di Cadore smo se ob povratku v hotel ustavili za kratek čas, da srečamo Ladince in njihov mestni utrip. Res je bila v mestu zabava. Tržnica je bila odprta, pevski zbor je pel njihove narodne pesmi, sredi ploščadi pa lokalni ansambel. Še cerkveni zvon je vabil k slovesnosti. Odprte so bile trgovine in dobra slaščičarna …

Med vožnjo v hotel in na večerjo smo v avtobusu poslušali razlago o vojnih dogodkih, o zaslužnih osebnostih povezanih s temi kraji, posebej o kolesarjih. Pa tudi o višinski bolezni, njenem nastanku, rešitvi in posledicah.
Večerja je bila zopet z italijansko predjedjo, odlično, na koncu sladica in po želji še kozarček vina ali piva na lastno željo. Vodič Boris je za povečerek pripravil predavanje o znanih kolesarjih. S slikami, izbrskal jih je iz arhivov Gira d‘ Italia in Tour de France-a. Slišali smo zanimive dogodke, zgodbe z ozadjem, nikjer zapisanimi novičkami. Tudi o dopingu in današnji pogled na odvisnosti.

Dolomiti2019_7, Foto Mija Pecik.JPG

Nedelja, 25. avgust 2019. Zadnji dan. Od hotela se po zajtrku poslovimo. Odpeljemo se proti Cortini (1224 m). Na desni strani je gora Sorapis. Parkirali smo pri železniški postaji v mestu. Od tukaj smo se z gondolo povzpeli do koče, Rifugio Faloria (2123 m). Smučišča so široka, kar zaželela sem si malo zimskega vijuganja. A imela sem pohodne palice za vzpon na kočo Rifugio Tondi (2327 m). Vreme je bilo lepo. Odprlo se je modro nebo. Brez vetra, toplo. Pogled na drugo stran, na Tofane in ostalo dolomitsko gorovje je bil prečudovit. Še slikico, skupinsko, panoramski video, ker se ne more opisati občutkov, pa povratek h gondoli. Ura je bila 12,30. A tukaj je vreme nepredvidljivo. Zapeljali smo se na prelaz Falzarego, kjer je bilo samo 13 °C in rahlo je rosilo. Tudi lani nas je na tem prelazu na pohodu do utrdbe orosilo. Kratek počitek za nekatere, kosilo v restavraciji ali sprehod si vzamemo, in pred povratkom proti Cortini naredimo zadnje posnetke na Col Gallino in Sas de Strio.
Peljemo se proti jezeru Misurina na prelaz trije križi. Na levi je Monte Cristallo, na desni Faloria, zadaj Tofane, še vreme se je zjasnilo, posijalo je sonce in ogrelo ob 18. uri na 18 °C. Blizu treh križev, Passo Tre Croci (1809m ) se ustavimo za ogled še ene utrdbe in proti tankovskega jarka. Doslej nepoznan, več sto metrov dolg in kakšnih 5 m širok ohranjen betonski jarek. Protitankovska ovira iz 1. sv. vojne. Neverjetno delo vojakov na fronti na takratni meji med Kraljevino Italijo in Avstro – Ogrsko monarhijo.

Ob 19. uri smo zavili proti Avstriji. Še je svetlo, ko se peljemo po Ziljski dolini pod goro Dobrač in proti karavanškemu predoru. V Ljubljani smo se poslovili, hvaležni za vse preživeto in ves trud, vodiču Borisu in organizatorici Đurđi - predsednici Društva medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Ljubljana. Z lepimi vtisi in željo, da se naslednje leto spet dobimo, smo si rekli: »srečno,« na poti v Dolomite, ker je to lepoto vredno ponovno videti …
Bodo postali Dolomiti naš pohodniški zaščitni znak ali maskota?

Ljuba Steblovnik

Dolomiti2019_13, Foto Mija Pecik.JPG