obiščite nas na Facebook-u

Potovanje do sobe 2 v sedmem

V tem trenutku mi je čisto vseeno ali imamo ministra ali ne, kdo je prejel podkupnino in ali bo BV ponovno kandidiral za direktorja in zakaj v zdravstvu nimamo denarja? Zanima me, kako da se na urgenci ne premikamo naprej, prišli smo ob 14:30, zakaj se nismo odločili za prevoz reševalnim vozilom, kaj če so znaki nespecifični za infarkt, kakšni so izvidi krvi, zakaj nismo izvedeli vrednost krvnega tlaka, počakajmo, počakajmo, bomo izvedeli…tolažimo se v vrsti čakajočih, kjer vsak ima svojo zgodbo. Reševalci peljejo že petega ali šestega urgentno kar v ambulante, nujni primeri, nisva nujna, to je tudi dobro. Hodiva opazovati displej, kje je najina številka in ugotoviva, da tukaj ne gre po številkah, temveč po nujnosti. Nisva nujna, nisva zelo nujna. Čakava, zadovoljiva se s tretjim čajem iz avtomata. Displej se brez opozorila ugasne in sedaj niti te zabave nimava, da vidiva kje sva. Vseeno, na koncu razmišljava le da nisva nujna nujna in se sprašujeva ali je zdaj dobro ali kaže na slabo organizacijo, ozko pot, kjer prehajajo le tisti, ki jih pripeljejo reševalci. Ali se s problemom urgence sploh kdo ukvarja in ali se v danih okoliščinah lahko kaj spremeni? Morda nekdo, ki ni iz rutiniranega zdravstva.

In tako končno ura je 22:00, medicinska sestra pokliče g. V. v ambulanto, poda kratka enozložna navodila, opravi EKG, odtrga list, izmeri tlak in nasičenost tkiv s kisikom, položi na pult k drugim izvidom. Tokrat pogrešam, dober večer gospod V, sem medicinska sestra B. zagotovo dolgo čakate, povejte kako ste? Gospod V. je bil kar nekoliko prestrašen, težko diha, stiska ga v prsih, ne mara hospitalizacij in pregledov, zato je naglo povzdignil glas upora. Pride zdravnik in se predstavi, sem zdravnik JN.. Povejte, kako so se začele težave, kako ste to čutili? Aha, razumem a to je bilo tako, ponovi bistvo slišanega. Sedaj vas bom pogledal, prosim dvignite srajco, dihajte skozi usta, usedite se prosim…ne govorite, zdaj ne dihajte. Gospod V. je mirno sledil navodilom in izvedel potrebne aktivnosti. Zdravnik pove odločno vendar umirjeno: gospod vaše zdravstveno stanje zahteva takojšnjo hospitalizacijo, čaka vas postelja na intenzivnem oddelku v 7. nadstropju. Vaši izvidi krvi in vsi znaki govorijo za srčni infarkt. Spremljal vas bom do oddelka. Medicinska sestra takoj, brez besed namesti transportni EKG aparat, pokliče spremljevalca za nujni transport. Svojka spremljam bolnika g. V. v sedmo nadstropje, v intenzivno sobo 2.
Čakam pred sobo. Čutim strah, voham strah, v telesu gomazi strah, nihče ničesar ne pove, samo to vem, da gre za svež infarkt. A je zdaj to že četrti ali tretji, res ne štejem več. Ne vem. Končno pride iz sobe 2 spremljajoči zdravnik ven in pove, da je g. V utrpel svež infarkt in da je srce zelo oslabelo. Želela sem, da mi nekdo nekaj pove in ko izvem, me povedano dodatno prestraši. Kaj mi ponovno govori o tem, del tega mi je že povedal, toliko da me pripravi na najhujše ali…  a bom zmogla ohraniti prisebnost. Razmišljam, kako bomo skupaj naprej delili vsakdan, kako je brezpredmetno tratiti čas na nepomembnih malenkostih, ki niso življenje, zdaj poskrbiva lahko za kakovost slehernega trenutka, najina otroka sta odrasla. Spomni se, kako je bilo takrat ko smo šli z otrokoma na morje na M, pomisli takrat na M, bil je sončni mrk in smo opazovali s posebnimi očali, a veš ko si šel za otroke v lekarno, bil je 1. maj… a veš toliko lepega je bilo…. Se spomniš. Sedaj pa je tvoj starejši sin odrasel človek in ima načrte o … ne smeš mu tega narediti, ne smeš. Pokončno in pogumno naprej, bori se, takšno je življenje »malo svetlo a malo in tma«. Drži nas na preži, pripravljenosti za boj in redkokdaj ugodje. Oboje je težko.
Končno pride iz sobe diplomirani zdravstvenik ali zdravstveni tehnik, mi je tudi čisto vseeno kdo, saj mu vodje zaupajo najtežje bolnike, takšne kot je g. V. in če je to drži, potem zelo veliko ve in premore veliko strokovnega znanja in prakse. Pove mi, gospa počakajte na garderobo in prejeli boste informativno zloženko o obiskih, informacijah in podobno. Pomiril me je za hip. Medicinska sestra me vpraša za številko mobitela. Ne gledam več na uro. Mislim, sedaj je g. V. v varnih rokah. Samo še edina želja, naj srce zdrži vse te napore in premore še toliko poguma in moči, da te ohrani tukaj med nami. Pomaham skozi priprta vrata.
Odkorakala sem z vrečo v rokah, do avtomobila, ki sem ga imela pri blokih na koncu Bohoričeve ulice. Nikjer nobene žive duše. Noč, redki avtomobili na cesti, korakam z težkimi mislimi. Kako se počutim? Utrujena sem, a misli in živci so  tako napeti, kot lok.
Dočakala sem jutro…brez spanca…in brez telefonskega klica. Dobro je, uspelo nama je, uspelo, najhujša noč je minila. A sem lahko zadovoljna ali … bojim se, zato sem tiho. Da kdo ne sliši mojih misli, ojoj, kaj bi rekli, to meji na psihozo. Ne, ne to ni psihoza, sem čisto pri pameti, samo hud stres.
Hodim že na obiske g. V. v intenzivno sobo št. 2 na kardiološkem oddelku v 7. nadstropju. Zadovoljen je seboj, kar ni realno in objektivno. V času obiskov so medicinske sestre in zdravstveni tehniki za pultom. Tudi oni potrebujejo malo miru, nihče jih ne ogovarja, pa niso tako daleč. Pogumno pristopim k medicinski sestri, vprašam kako je g. V. Gospa zdravnika vprašajte. Mi prosim, vsaj lahko poveste a je spal, koliko ima tlaka…? Je spal, zbuja se … tlaki so zdaj nižji in bolj stabilni. Hvala vam sestra, to sem hotela slišati, začutila sem vas in svoje delo, odlično poznate, zakaj se ne upate povedati. Vem, da nihče ne zagotavlja stoodstotne garancije, saj smo ljudje, vsak hipec je lahko zadnji in ni te več, dušica odide med zvezde….tam se nekje vsi srečamo in končamo svojo pot.
Stojim ob postelji, vidim delo medicinskih sester: teče infuzija, na steklenici nalepka, zagotovo kak »dodatek« za srce, urinski kateter prehoden, v urinski vrečki precej urina, elektrode EKG pravilno nameščene in kažejo patološko »divji« elektrokardiogram, postelja urejena, čista s pridihom uporabnika, bolnika, ki ne mara uniformiranega reda. Na omarici kozarec čaja. Gospod V. mi pove kako ste medicinske sestre in zdravstveni tehniki delovni, ves čas ga zbujate, jemljete kri iz žile, kontrolirate nekaj, ne ve točno kaj. Vsako jutro ga umijete in uredite »kot dojenčka«, kar ni navajen, tolikšne pomoči ne potrebuje. Ne želi biti odvisen od nobenega, strah ga je. Prizna mi, da je bil nesramen, je nekoga »nahrulil«, ne ve zakaj a vse mu je šlo na živce. Oprostite sestre, tehniki, to ni g. V., to je njegova bolezen. Zamislite si, da po tolikih infarktih še diha in kolikor toliko funkcionira. Ne zmore drugače. Zamislite si, da so možgani, toliko in toliko sekund bili brez kisika. Ne vem točno, mogoče tudi minut. Gospod V. vam je neskončno hvaležen za vse, čudoviti ljudje ste, razumite ga, bil v hudi stiski. Zdravnika sta bila vedno pripravljena na informacije, z strokovnostjo in odprtostjo sta znala nakazati pot ter iskala optimalno terapijo in podporo oslabelem srcu g V..
Kljub večposteljni enoti se čuti prisotnost medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov, vaša energija. Tukaj ste sleherni trenutek, dihate isti zrak, medosebna daljava je zelo majhna, vi nudite in oni drugi prejemajo pomoč. Vloge so pomembne in seveda odnos. Fizioterpevtka je vztrajno z določeno mero optimizma spremljala g. V. pri fizičnih obremenitvah. Administrativna tehtnica me je zaznala na okenčku in prijazno povprašala po željah. Vse to skupaj daje moč, ki jo čutijo bolniki in svojci.

Spoštovane medicinske sestre in zdravstveni tehniki, tisto noč ste imeli težkega bolnika, g. V. se spominja vseh z spoštovanjem in naklonjenostjo, saj ste poleg različnih aktivnosti in intervencij premogli tudi odnos, ki zbližuje, pomirja, zdravi in opogumlja za naprej. Tavžentkrat hvala in še veliko več, vsem medicinskim sestram, zdravstvenim tehnikom in drugim zaposlenim v intenzivni sobi 2 in v bolniški sobi 3 na Kliničnem oddelku za kardiologijo v 7 nadstropju. Ostanite tako skrbni in bodite predvsem ljudje z dušo v srcih tisočih iz sobe 2.