obiščite nas na Facebook-u

Pohod na Peco

126. Pohod DMSBZT Ljubljana, na Peco, Kordeževa Glava ( 2126m )

Zgodnje sobotno jutro. Ob 6:15 se dobimo vsi v polnem avtobusu. Od nočnega dežja je še vse mokro, s sabo imam dežnik in še pelerino. Vremenoslovci napovedujejo izboljšanje, v vzhodnem delu tudi sonce…. Gremo na Koroško…nam bo vreme nagajalo?

Torej,« dobro jutro, lepo, da smo spet skupaj in hvala za udeležbo!« , nas je pozdravil vodič Boris, kot vedno, prijazen. Čutimo, da bi tudi danes želel predati svoje bogato znanje, nam, ki si tega želimo.
Iz Ljubljane po avtocesti skozi Trojanske predore, do odcepa v Arji vasi, proti Velenju v Mežiško dolino in pod Peco je avtobus vozil voznik Aleš. Že večkrat nas je vozil in varno pripeljal domov.

V Šoštanju smo se ustavili sredi mesta, kjer je rojstna hiša narodnega heroja Karla Destovnika Kajuha, borca XIV. divizije NOB. Napisal je pesmi  Samo en cvet, Bosa pojdiva dekle… Materi mrtvega partizana in še druge. V kraju Šentvid nad Zavodnjami, na Žlebnikovi domačiji, nedaleč iz Šoštanja, je bil ustreljen, star komaj 22 let.
Šoštanj je znan po termoelektrarni TEŠ 6. Peljali smo se mimo ogromnega industrijskega kompleksa, dveh hladilnih zgradb, nove in stare, TE5, kjer tudi še  »delajo elektriko«…Zrak je »zadišal« po velenjskem premogu. V ogromnih pečeh ga namreč kurijo v elektrarni. Pod mestom Velenje in okolici je rudnik lignita. V vsej zgodovini rudarjenja se je veliko zemlje, kjer so bile včasih vasi, pogreznilo. Tako je na površju nastalo v zadnjih desetletjih Družmirsko jezero. V bližini obstaja še Velenjsko jezero, večje, s 6m višjim nivojem vode. Pregrada med jezeri se nevarno oži. Iz 300 m, še sprejemljive, varne razdalje, danes grozi mestu Šoštanj voda z obeh jezer. Mestni občinski svet je že postavil apel vsem odgovornim.

V mestni Pekarni so nas posladkali z društveno kavico in mehkimi ajdovimi žemljicami z orehi. Naročene za nas. Hvala, predsednica Đurđa, mmm, dobro in ravno prav za vlažno, megleno in oblačno jutro.
Iz Šoštanja smo se peljali po novejši, krajši cesti v Mežiško dolino. Čez prelaz Sleme, na višini 1089m, smo se pripeljali v Črno na Koroškem. Tukaj je sotočje reke Meže in Javorskega potoka. Že leta 1665 se je tukaj začelo rudarjenje svinčeve rude. Dolina se zoži, prostor je le za cesto in potoček. Peljali smo se proti rudarskim zaselkom Žerjav, Stoparjevo, Najbrž, Torčevo, Igerčevo, Breg, Marholče, Polena. Zaselki so bili tam, kjer je bila ruda. Pod goro Peco je nastal eden najstarejših rudnikov v Evropi. V njenih nedrjih je za 800 km rovov. Lastniki rudnika so se večkrat menjali. Rudarji so bili v glavnem domačini in tudi iz drugih republik bivše skupne države. Območje rudnika je bilo zaradi bližnje meje zastraženo. Želja po prevzemu rudnika je bila velika. Tudi med NOB.  V zaselku Šmelc so leta 1880 zgradili večnamenski objekt za rudarje topilničarje, kjer se je ruda topila. Zapeljali smo se do zaselka Helena. Danes je tukaj Rudarski muzej, z zbirko rudniških kamnov. Odlično razlago o rudarjenju pod Peco nam je predstavil lokalni vodnik. Leta 1876 so tukaj našli »novo žilo« svinčeve rude in nastal je nov rudniški rov in pridobivanje rude. Razvito naselje Helena je bilo na višini 800m. Imeli so svojo trgovino, šolo, knjižnico, gasilski dom, dvorano za kulturne prireditve, kegljišče! To je v uporabi še danes. Številni so pokali kegljaškega društva, na polici pod stropom v lesenem kegljišču, ki je obnovljen. V njem doma narejene keglje še vedno ročno postavljajo. Tukaj se ljudje še znajo zabavati s kegljanjem. V društvu Imajo tudi kegljaški podmladek. Otrokom ni težko zakuriti v majhen železen gašperček, zato , da urice po pouku preigrajo s keglji. Kako drugače!?
Številna vprašanja smo postavljali vodniku. V tej ozki dolinici, kot da  je rudarjenje še živo… Predstavljali smo si življenje v teh krajih nekdaj in videli: da, tudi danes »odmaknjena Koroška« zna živeti. Kaj jim bo prinesla novo načrtovana cestna povezava« Tretja razvojna os«, pa še ne vedo.

Z avtobusom smo se zapeljali po dobri cesti do obračališča in peš nadaljevali proti planinskemu domu na Peci (1665m). Hodili smo po makadamski cesti, zgornji del uporabljajo tudi gozdarji za spravilo lesa. Po kakšni uri hoje smo prišli v urejen planinski dom mežiškega Planinskega društva. Vreme je bilo oblačno, megleno, pršelo je iz megle, zato se niso vsi odločili za pohod na vrh Pece. Peca je mejna gora med Avstrijo in Slovenijo. Je kopaste oblike in ima več vrhov. Najvišji vrh se imenuje Kordeževa glava ( 2126 m ). Nekaj pogumnih je po skoraj treh urah prišlo veselih nazaj z vrha. S snežno izkušnjo. Prejšnji dan ali ponoči je zapadlo do 10 cm suhega snega. Le razgleda niso imeli, zato je bil povratek v mrzlem popoldnevu hiter. Čakala jih je topla enolončnica. Na drugem vrhu, Mala Peca (1731m ),smo videli ostanke smučarske vlečnice, katero so si naredili rudarji sami, za smučanje. Skupaj smo se odpravili tudi h kralju Matjažu v njegovo votlino. Še vedno sedi za mizo in čaka…

Peca 2019.jpg

Rahel dež s snegom nas je spremljal pri hoji do avtobusa. Stemnilo se je. Vračali smo se skozi Črno na Koroškem. Spomnili smo se enajstih naših olimpijcev, rojenih v teh krajih. Videli smo, kje je ilegalno leta 1932 žena pisatelja Lovra Kuharja, Prežihovega Voranca z otroci šla na božični večer na obisk k možu čez hrib do Železne Kaple v Avstrijo. Peljali smo se čez Ravne na Koroškem, skozi Poljane pri Prevaljah, kjer so bili zadnji boji z Nemci v Evropi v drugi svetovni vojni 15. maja 1945. To se je zgodilo po brezpogojni nemški kapitulaciji 9. maja. Boji so tukaj še trajali tudi po podpisu nemške predaje 8. maja. Takrat je general von Loehr komandant armadne skupine E za JV Evropo v Topolšici v nekdanji zdraviliški menzi podpisal predajo. Skozi Hudo luknjo, smo se bližali Velenju. Nekdaj Titovo Velenje je nastalo iz potrebe po sodobnih stanovanjih za rudarje premogovnika. Na pobudo, ki jo je dal Nestl Žgank, takrat direktor rudnika in župan Velenja je po letu 1950 začelo nastajati čudovito mesto – naše drugo najmlajše za mestom Nova Gorica. Prebivalci so več nacionalnosti. Zato je to pestro kulturno mesto s prebivalci od blizu in daleč in tudi iz krajev nekdanje Jugoslavije. Industrijski gigant Gorenje je zasedel velik del primestnega prostora na eni strani, na drugi pa nakupovalna središča.

Tukaj smo zaključili krog potovanja. Do Arje vasi je še delček zavite ceste skozi Pirešico, a v prihodnosti bo z novo cesto » Tretja razvojna os« tu le še lokalna cesta. Ves tranzit prometa iz Avstrije se bo prestavil skozi hmeljišča spodnje Savinjske doline…

Avto me je čakal moker, tudi v Ljubljani je deževalo…. Pohodniška izkušnja s Peco zahteva ponovitev, ob lepem vremenu. Razgledi na Karavanke, v Avstrijo, na Plešivec, Uršljo goro in slovensko hribovje Kozjaka in Pohorja morajo biti prelepi, vredno se bo potruditi še enkrat!

Ljuba Steblovnik

Peca2019.jpg